Dr. Romana Jordan, poslanka 2000-2014, arhiv

slovenskoenglish
Domov » Vabim » Ohranimo Slovenijo ... » Ohranimo Slovenijo, pomagajmo Indiji 2011/2012 » Povabilo in nagovor ge. Mojce Gayen, ustanoviteljice šole Piali Ashar Alo

Napovednik

<< julij 2020 >>
ned pon to sre čet pet sob
   
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
 
rss - novice










Povabilo in nagovor ge. Mojce Gayen, ustanoviteljice šole Piali Ashar Alo

Drage učenke in učenci, spoštovani učiteljice in učitelji slovenskih šol!

Zelo vesela sem, hvaležna in počaščena, ker smo tudi letos vključeni v akcijo “Ohranimo Slovenijo – pomagajmo Indiji”. Vzpodbuden je občutek, da v svojih prizadevanjih nismo sami. Z zbranim denarjem iz dosedanjih akcij smo se lahko iz starih, malih prostorov preselili v večje in svetlejše in s tem dobili možnost, da vpišemo še več otrok; kupili smo tudi parcelo, kjer si v prihodnje želimo zgraditi svojo lastno šolo z vrtom in igriščem.

Iskreno bi si želela, da bi vam tokrat namesto mene spregovorili naši otroci sami. Verjamem, da bi se vas njihove misli in zgodbe dotaknile. Težko je zavrniti pomoč otroku v stiski.

Nasa mala Mampi bi vam zaupala, da se v šoli najbolj veseli zajtrka in kosila, saj je doma večkrat lačna. Če ne bi prihajala k pouku, bi morala doma skrbeti za mlajšega bratca, prinašati vodo in kuhati. Sukdeb bi vam povedal, da ga kot malega fantka starši v solo niso vpisali, tako da se je potepal po vasi, kjer je slovel kot vaški “tatič”, saj je marsikaj izmaknil. Sedaj pa zna že brati, pisati in zapleteno računati, najraje pa riše. Puja bi vam nekoliko sramežljivo izpovedala, da živi sama z mami, ker ji je oče umrl. Večkrat pobegne k svojim sorodnikom, saj se z mami pogosto prepirata. Če ne bi hodila v solo, bi pospravljala po domovih v mestu ali bi bila celo že poročena. Raju pa bi vam zelo samozavestno oddeklamiral kakšno pesem v angleščini, saj je slednja njegov najljubši predmet. Želi si postati inženir ter pomagati svojima staršema, ki trdo delata, da se lahko skromno preživijo …

To so naši učenci, katerim pomagamo pisati lepše in svetlejše zgodbe. Veliko pa je tistih otrok, ki ostajajo sami v svojih stiskah in jim ne moremo pomagati, ker zanje nimamo prostora.

Nekje sem prebrala, da je prava pomoč tista, ki vsaj malo “zaboli”; ker vložimo svoj čas, energijo, materialne dobrine. Želim si, da nas ne bi bilo nikoli strah te “bolečine” in da bi bili vedno pripravljeni pomagati; še celo več, da bi iskali priložnosti, kako lahko služimo drugim.

Pomagajte nam, hvaležni Vam bomo.

Mojca Gayen, Piali
                                                                september 2011


deli
« nazaj ↑ na vrh