1. Predstavitev problema
2. Dnevniški zapisi dr. Romane Jordan iz Durbana (COP 17)
3. Dnevniški zapisi dr. Romane Jordan iz Cancuna (COP 16)
4. Dnevniški zapisi dr. Romane Jordan iz Koebenhavna (COP 15)
5. Obravnava v Evropskem parlamentu

OBRAVNAVA V EVROPSKEM PARLAMENTU:

Priprave na mednarodno konferenco o podnebnih spremembah v Dohi 2012 (COP18)

Sprememba časovnega načrta za prodajo pravic do emisij toplogrednih plinov na dražbi (ETS)

Analiza možnosti, da se preseže ciljno 20-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter ocena tveganja selitve industrijskih virov toplogrednih plinov izven EU

Mednarodna konferenca o podnebnih spremembah v Cancunu 2010 (COP16)

Mednarodna konferneca o podnebnih spremembah v Koebenhavnu 2009 (COP15)

Mednarodna konferenca o podnebnih spremembah v Poznanju 2008 (COP 14)

Mednarodna konferenca o podnebnih spremembah na Baliju 2007 (COP 13)

Bela knjiga o prilagajanju EU podnebnim spremembam

-----------------------

PREDSTAVITEV PROBLEMA

Podnebne spremembe predstavljajo enega največjih izzivov našega časa. Njihovi vplivi na naš planet so znanstveno merljivi, posledice podnebnih sprememb ljudje že občutimo v vsakdanjem življenju. Glavni krivci za podnebne spremembe so izpusti toplogrednih plinov, posebno CO2, ter zmanjševanje in uničevanje gozdov.

Podnebne spremembe vplivajo na porast ekstremnih vremenskih pojavov, požare v gozdovih, probleme s preskrbo z vodo, izginjanje ledenikov, dvigovanje morske gladine, izginjanje ekosistemov in z vsem tem povezano tudi na zdravstvene težave ljudi. Znanstveniki napovedujejo, da bodo posledice podnebnih sprememb, ki jih zaenkrat še lahko obvladujemo, postale nepopravljive, ko bo segrevanje doseglo stopnjo 2 °C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo.

Učinki podnebnih sprememb ne vplivajo le na okolje, ampak tudi na naša gospodarstva, zato je postala razprava o omejevanju podnebnih sprememb in s tem povezanimi stroški zelo pomembna. Znanstveniki opozarjajo, da bodo stroški zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov manjši, kot bi bili stroški prilagajanj na povzročene podnebne spremembe. Podnebne spremembe bodo v primeru neukrepanja imele hujše gospodarske posledice, kot je sedanja finančna kriza, zato je potrebno sprejeti odločne in takojšnje  ukrepe na politični ravni s ciljem zmanjšanja izpustov in prilagajanja na posledice.

Četrto delovno poročilo Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) iz leta 2007 vsebuje znanstvene podatke, da je potrebno zmanjšati izpuste med 25 in 40 % do leta 2020 glede na izhodiščno leto 1990. Dolgoročno, do leta 2050, pa morajo biti emisije zmanjšane vsaj za 50 %. Poročilo tudi navaja, da mora biti mednarodni sporazum o boju proti podnebnim spremembam skladen s ciljem 2 °C.
To pa pomeni korenit prehod v nizkoogljično gospodarstvo, skladno z načeli trajnostnega razvoja, ki bo zahteval široko podporo vseh držav in hkrati prizadevanja na ravni posameznikov.

Politični kontekst ukrepanja na področju podnebnih sprememb

Evropska unija (EU) je ena izmed gonilnih sil pri pripravi celostnega sporazuma v boju proti podnebnim spremembam. Na konferenci Združenih narodov v Montrealu decembra 2005 je EU dosegla, da bo prišlo do nadaljevanja mednarodnih pogajanj o prihodnjih ukrepih za boj proti podnebnih spremembam po letu 2012, ko preneha veljati Kyotski protokol. Mednarodna pogajanja so se začela na Baliju decembra 2007, nadaljevala v Poznanju decembra 2008 in v Koebenhavnu decembra 2009, 2010 pa se bodo odvijala v Mexico Cityu.

Evropska unija je postavila temelje za stroškovno učinkovite ukrepe izvajanja zavez Kyotskega protokola s sprejetjem t. i. Podnebno-energetskega paketa, ki EU zavezuje, da bo zmanjšala emisije toplogrednih plinov za 20 % do leta 2020 glede na izhodiščno leto 1990 ter da bo delež obnovljivih virov energije v celotni energetski mešanici povečan na 20 %. Temeljni instrument za dosego tega cilja je ETS shema za trgovanje z izpusti toplogrednih plinov. Ta vključuje vse večje industrijske onesnaževalce, predvideva skupno količino emisijskih kuponov na ravni EU in ne več za vsako posamezno državo posebej ter prodajo večine dovolilnic na dražbah v članicah, ki morajo biti odprte za vse potencialne kupce.

Evropski parlament (EP) si prizadeva za večjo vlogo EU pri oblikovanju mednarodnih podnebnih zavez. Aprila 2007 je EP ustanovil Začasni odbor za podnebne spremembe. Njegov namen je bil koordiniranje stališča EP in dajanje predlogov za oblikovanje prihodnje skupne politike EU ter dvigovanje zavesti in ohranjanje podnebnih sprememb visoko na mednarodni agendi.

EP je sprejel resolucije, s katerimi je sodeloval na vseh post-kyotskih konferencah:

Resolucija o izidu konference o podnebnih spremembah na Baliju (COP 13) ...

Resolucija o konferenci o podnebnih spremembah na Baliju 2007 (COP 13) ...

Resolucija o priporočilih za prihodnjo podnebno politiko EU (priprave na COP 14 v Poznanju) ...

Resolucija o strategiji EU za konferenco o podnebnih spremembah v Københavnu 2009 (COP 15) ...

Resolucija o izidu konference o podnebnih spremembah v Københavnu 2009 (COP 15) ... 

Resolucija o konferenci o podnebnih spremembah v Cancunu 2010 (COP16) ...

Resolucija o konferenci o podnebnih spremembah v Durbanu 2011 (COP17) ... 

Resolucija o konferenci o podnebnih spremembah v Dohi 2012 (COP18) ...

PODNEBNE KONFERENCE

Dr. Romana Jordan Cizelj se je udeležila podnebne konference v Durbanu COP17 (28. 11. 2011 - 09. 12. 2011)

Dnevniški zapis iz Durbana I.

Na višini 10.582 m nad Sredozemskim morjem med evropsko in afriško obalo razmišljam, kako hitro beži čas. Kot bi bilo včeraj se spominjam razočaranj nad potekom in (ne)rezultati podnebnih pogajanj decembra 2009 v Koebenhavnu. Pa potem leto kasneje navdušenje v Cancunu nad sprejemom besedila v okviru formalnega postopka Združenih narodov. Evropska unija (EU) v tem času ni počivala. Kljub izredno velikim fiskalnim težavam in hiranju gospodarstva je trajnostni razvoj ostal v središču vsebinskih razprav, medijsko pa potisnjen v ozadje. Še več, skozi vse razvojne dokumente EU se kaže zeleno gospodarstvo kot najboljši možni izhod iz krize. Cilji 20-20-20 o 20-odstotnem znižanju izpustov toplogrednih plinov glede na leto 1990 in o 20-odstotnem deležu obnovljivih virov energije do leta 2020 so naše glavno vodilo. In še vedno smo pripravljeni na 30-odstotno znižanje izpustov do leta 2020, če bi ostala nam primerljiva gospodarstva sprejela podobne okoljske zaveze. Šibkejši smo pri varčnejši rabi energije, zato je v obravnavi predlog zakonodajnega dokumenta, ki naj bi države članice spodbudil k odločnejšemu ukrepanju na tem področju. Po letu 2013 bo začel veljati nov sedemletni proračun EU, zato je to čas priprav številnih sektorskih strategij. »Zelena« komponenta je vpletena povsod: od industrijske politike do razvoja podjetništva, raziskovalne politike, kohezijske in kmetijske politike. In dodatno snujemo še strategijo trajnostnega razvoja do leta 2050, ko naj bi svoje izpuste znižali med 80 % in 95 %. Tako pripravljena gre EU na nova podnebna pogajanja. Mimogrede, tudi cilje Kjotskega protokola izpolnjujemo.

EU je bila večino časa gonilo mednarodnih pogajanj, zagotovo pa je vodilna na področju okoljskih politik. A v letu 2011 je ostala skorajda sama v želji po globalno uravnoteženem, odločnem in pravno zavezujočem mednarodnem ukrepanju. Kitajska kot največja povzročiteljica izpustov toplogrednih plinov v skladu s Kjotskim protokolom ni zavezana k zmanjševanju izpustov, ZDA na drugem mestu pa Kjotskega protokola niso ratificirale. Japonska, Kanada in Rusija so objavile, da tega protokola niso pripravljene nadaljevati. V takih razmerah bi npr. naša brezpogojna zaveza k nadaljevanju v drugo obdobje Kjotskega protokola zajela le 11 % svetovnih izpustov. Kakšen vpliv bi imelo znižanje tega majhnega deleža emisij na globalen porast temperature?

Zato morebitne zaveze EU na letošnjih pogajanjih ne bodo brezpogojne. Kaj pričakujemo? Kratek odgovor bi bil »uresničenje v Cancunu sprejetih dogovorov«, nekoliko natančneje pa so ključna pričakovanja naslednja.
-    Pričakujemo, da bo v Durbanu sprejeta časovnica, ki bo svet popeljala do sprejema pravno zavezujočega mednarodnega sporazuma o znižanju izpustov toplogrednih plinov. Industrializirane države bodo morale sprejeti medsebojno primerljiva bremena. Takšen nov dogovor bi moral biti sprejet najkasneje leta 2015, veljati pa bi moral začeti najkasneje 2020.
-    Pričakujemo, da bo dosežen dogovor o večjih ambicijah držav. Njihovi dosedanji načrti se namreč približajo omejitvi globalnega segrevanja za 2 0C le za 60 %. Velik razpon je torej med načelno cancunško zavezo in dejanskim prevzemanjem bremen posameznih držav.
-    Pričakujemo dogovor o skupnem sistemu spremljanja izpustov, tako da bodo podatki zanesljivi in primerljivi.
-    Pričakujemo dogovor o spremljanju, poročanju in nadzoru izvajanja ukrepov, skratka preglednost in verodostojnost.
-    Pričakujemo napredek pri dogovorih o znižanju izpustov v pomorskem in zračnem prometu.
-    Pričakujemo tehnične popravke Kjotskega protokola, ki bodo omogočili njegovo okoljsko integriteto.
-    Pričakujemo dogovor o prispevku razvitih držav v podnebni sklad. V letih 2010─2012 naj bi bilo zbranih 30 milijard evrov, nato pa vsako leto več, leta 2020 kar 100 milijard evrov. EU bo v Durbanu poročala o svojem finančnem prispevku, ki so ga skupaj »napraskali« finančni ministri držav članic ter Evropska komisija.
Včasih se mi zazdi, da živim v neki virtualni evropski okoljski ideologiji. Kot da sem s svojimi kolegi svetlobna leta daleč od brezposelnih Evropejk in Evropejcev, od podjetnikov, ki ne dobijo plačanih opravljenih del, od shiranih bank, ki ne morejo financirati inovativnih gospodarskih projektov. A druge poti kot so učinkovitejši procesi, varčnejša raba surovin ter spodbujanje ustvarjalnosti v smer trajnostne družbe žal ni videti. Se bo svet uspel »normalizirati«? Bomo uspeli znova najti sožitje z naravo? Bomo postali spet del Zemlje ali bomo ostali njeni zavojevalci?

Dnevniški zapis iz Durbana II.

Prvi dan v Durbanu se je nagnil v večer. Komaj sem dodobra odložila kovčke v hotelu, že sem se odpravila v konferenčne prostore nekaj kilometrov stran. S poslanskimi kolegi smo preverili tedenski urnik ter razpravljali o možnem izidu dvotirnih pogajanj. Za osvežitev spomina naj navedem, da potekajo pogajanja pod okriljem Združenih narodov po dveh tirih. Na prvem potekajo dogovori o nadaljevanju Kjotskega protokola, ki k znižanju izpustov zavezuje le razvite države. Na drugem tiru pa se poskušajo državniki dogovoriti o zavezujočem ukrepanju proti globalnemu segrevanju, ki bi zajel države po načelu »skupnih, a ločenih odgovornosti«. Le-te se določijo glede na zmogljivosti posamezne države.

Zaenkrat niso obeti glede rezultatov pogajanj nič kaj obetavni. Kjotski protokol sta poleg EU pripravljeni nadaljevati le Norveška in Liechtenstein, zelo verjetno pa tudi Švica, Avstralija in Nova Zelandija. Japonska, Kanada in Rusija so že pred začetkom konference v Durbanu naznanile, da niso pripravljene na nadaljevanje Kjotskega protokola. Problematično je dejstvo, da dve največji onesnaževalki, ZDA in Kitajska, nista zavezani k zmanjševanju izpustov. ZDA zaradi tega, ker protokola niso ratificirale, Kitajska pa po protokolu spada v skupino razvijajočih se držav, ki nimajo zavezujočih omejitev glede zmanjšanja izpustov.

Podobna zgodba se ponovi pri pogajanjih o povsem novem globalnem sporazumu, ki bi upošteval spremembe od leta 1997, ko je bil sprejet Kjotski protokol. Medtem so gospodarstva nekaterih držav zrasla, omogočila ljudem boljše življenje ter postala globalno pomembnejši onesnaževalec. Hkrati pa imajo tudi večje zmogljivosti, da aktivno prispevajo k znižanju izpustov.

Mnogi ocenjujejo, da je sedaj ključni trenutek za ukrepanje. Prvo obdobje Kjotskega protokola se namreč izteče konec naslednjega leta. Če dogovora letos ne bo, se bo po 31. 12. 2012 začelo »prazno« obdobje. Čas torej, ko ne bo nobenega mednarodnega pravno zavezujočega dokumenta o omejevanju globalnih izpustov. Ne bi bilo več nobenega delujočega inštrumenta, na katerega bi se lahko oprli pri iskanju novih dogovorov. Prav zato številne države pritiskajo na EU, naj sprejme nove zaveze in nadaljevanje Kjotskega protokola. A tokrat Unija ni več pripravljena na enostranske ukrepe. Naših 11 % svetovnih izpustov (in 14 % vključno z državami, ki so napovedale, da se nam bodo pridružile), je kot kaplja v oceanu. Ali bolje, kot drobcen planet v vedno večjem vesolju.

EU od ostalih držav pričakuje, da se bodo letos dogovorile o časovnici za nadaljnje ukrepanje. Za tiste, ki z diplomatskim parketom nimate veliko izkušenj, naj povem, da se s tem odpre področje za številne nove diskusije o tem, kaj je in kako je definirana »časovnica«. Iz evropske perspektive je to pot, ki nas pripelje do pravno zavezujočega sporazuma glede omejevanja svetovnih izpustov, v katerega so vključena (vsaj) vsa velika gospodarstva. Leto podpisa sporazuma mora biti znano, predlog je: najkasneje v 2015. Veliko držav v razvoju se strinja s takim predlogom, nekatere, žal so med njimi ZDA, Kitajska in Indija, pa imajo zadržke. In če ste se spraševali, zakaj se poslanci udeležujemo tovrstnih konferenc, je zdaj mesto, da vam odgovorim. Smo tisti, ki lahko na sestankih s svojimi kolegi iz drugih držav izmenjujemo stališča in argumente in iščemo skupne rešitve. Gre za srečanja med predstavniki zakonodajnih teles (parlamentov), ki imajo moč vsaj do neke mere usmerjati stališča »podnebnih« pogajalcev na najvišji ravni (ministri). Mi se bomo tokrat srečali z japonskimi, mehiškimi, kitajskimi in južnoafriškimi kolegi.

Lansko leto se od pogajanj v Cancunu ni kaj dosti pričakovalo. A je bila organizacija izvrstna, klima med udeleženci dobra in Cancunški dogovor je znova povrnil upanje v pravočasno ukrepanje. Kako bo letos, ne smem prehitro soditi. A kot zanimivost naj zapišem, da so delovni prostori EU v kletni garaži. Avtomobile so odpeljali, ponekod položili na tla tekače, po več parkirnih mest skupaj pregradili v delovne prostore. Na stropih so ogromne cevi, ki seveda spadajo v kletne prostore na parkiriščih, nam pa se zdi, kot da smo v kurilnici. Poleg tega pa morajo močno delovati ventilacijske naprave, a je kljub temu zelo močan vonj po gumah, gorivu oz. po vsem, kar se pač v garažah dogaja. Ventilacija na današnjem sestanku v prostoru delegacije je bila tako glasna, da je moral imeti govorec obvezno vključen mikrofon, ostali pa smo si morali povezniti na ušesa slušalke, čeprav smo govorili vsi angleško. Zato, da smo se sploh slišali.

V Afriki sem prvič in kar sem videla na poti z letališča v hotel in nato na konferenco, mi je bilo všeč. Narava je lepa gričevnata, zelena, cvetovi so živobarvni. Le čas tu spodaj, na jugu, teče drugače kot sem vajena. Počasneje.

Jutri, 6. 12., bo ob 15. uri otvoritvena slovesnost srečanja na visoki ravni.

Dnevniški zapis iz Durbana III.

Minevajo zadnje minute sončnega dne v Durbanu. Delegacija Evropskega parlamenta je imela danes številne sestanke, ki so se vrstili kot po tekočem traku in niti na enem ni bilo oklevanja glede tega, ali res moramo znižati globalne izpuste. Ni dvomov o globalnem segrevanju, ni dvomov o vplivu človekovih dejavnosti, ni dvomov o nujnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov. So le različni pogledi, kako naj to storimo. In številne govorice, šepetanja, ugibanja po hodnikih, ki jih povzemam v nadaljevanju.

Najprej ključna vprašanja. So za znižanje emisij odgovorne le razvite države, ali  morajo svoj delež prevzeti tudi industrializirane države, ki lahko po Kjotskem protokolu same presodijo o večanju in manjšanju svojih izpustov? Kako razdeliti breme, da ne bomo presegli zastavljenega povečanja globalne temperature nad 2 0C? Kako doseči enako odgovornost v svetu, kjer obstajajo ogromne razlike v količini izpustov na prebivalca? Kako najti ravnovesje med nižanjem izpustov v razvitih državah in trajnostnim razvojem v državah v razvoju? Kdaj naj bi dosegli to ravnovesje? Naj za doseganje cilja podpišemo pravno zavezujoč dokument? Kako ga bodo izpolnjevale države, ki jim njihova notranja ureditev ne dopušča prenosa suverenosti na mednarodne organe? Kako preseči giga-tonsko vrzel med zahtevanim znižanjem emisij, da zaustavimo globalno segrevanje pri 2 0C, in doslej obljubljenimi zavezami držav?

In potem so tu še številna tehnična vprašanja. Na kakšen način zagotoviti prenos trajnostnih tehnologij iz razvitih držav v manj razvite? Kako ustrezno zaščititi intelektualno lastnino? Kakšna naj bo organizacijska oblika Sklada za podnebne spremembe? Kako razdeliti odgovornosti za financiranje omenjenega sklada? Oblikovanje skupnega sistema za izračunavanje zmanjšanja emisij ? Na kakšen način zagotoviti spremljanje, obveščanje in verifikacijo zmanjšanja emisij? Kako resnično preprečiti izsekavanje gozdov?

Razlike med državami so še vedno velike. A vendar so v diplomatskem jeziku izpred dveh let in letos velike razlike, ki kažejo na mnogo bolj resen odnos do podnebnih sprememb. Nihče si ne želi biti označen za podnebnega skeptika, čeprav so še vedno velike razlike v ukrepanju in prevzemanju odgovornosti. Te razlike se poskuša opravičiti z niansami, malimi podrobnostmi v izražanju. To pomeni, da moramo biti izredno pozorni na vsak stavek in uporabljeno besedo v njem.

Prvi primer - Japonska. Konec leta 2012 neha veljati prvo ciljno obdobje Kjotskega protokola, zato je letos skrajni čas za dogovor o njegovem nadaljevanju. Že nekaj časa je znano, da Japonska ne želi nadaljevanja tega protokola. Danes so nas naši poslanski kolegi z Japonske prepričevali, da je Japonska pripravljena na drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola; vendar ne brez zavez ZDA in Kitajske. Realnost pa je, da ZDA in Kitajska zavez verjetno ne bosta sprejeli, zato se tudi Japonska ne bo pridružila državam za nadaljevanje Kjotskega protokola. Sicer pa je bil sestanek z japonskimi kolegi spet organiziran v slogu, ki ga verjetno nikoli ne bom sprejela kot sprejemljivega: zamuda na začetku, predčasen zaključek sestanka, časovna stiska, posledično onemogočena širša in poglobljena vsebinska razprava. Vem pa, da smo svoj del parlamentarnega poslanstva opravili in japonskim kolegom jasno sporočili, kako pomembna je zavzetost vsake posamezne države in njena pripravljenost, da občutno zmanjša emisije. Razvite države morajo tudi zaradi zgodovinskih izpustov obdržati vodilno vlogo ter iniciativo in zato zagotoviti, da po letu 2012, ko bo nehalo veljati prvo obdobje Kjotskega protokola, v mednarodnem podnebnem ukrepanju ne bo zazijala praznina. Nenazadnje sedanji sporazum določa ogljiku ceno, kar je v tržnem gospodarstvu najmočnejše orodje za spodbujanje razvoja.

Drugi primer - Kitajska. Od leta 1997, ko je bil podpisan Kjotski protokol, pa do danes se je svet v koordinatnem sistemu izpustov toplogrednih plinov zelo spremenil. Danes je Kitajska največja onesnaževalka s 24 % vseh izpustov, ZDA so na drugem mestu s 17 %. Razlika med obema državama se veča in tako bo ostalo vsaj še toliko časa, dokler bo trajala gospodarska kriza, ki jo ZDA močno čutijo, Kitajska pa - kot da je nanjo imuna. In vendar je bila leta 1997 Kitajska uvrščena v skupino držav, ki po Kjotskem protokolu nimajo nobenih mednarodnih  zavez glede zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov. Je takšen sistem danes še pravičen? Je sploh možen? Ali sploh vodi k učinkovitemu globalnemu znižanju izpustov? Jasno je, da si ga Kitajska želi obdržati. Povsem nasprotno stališče pa imajo npr. ZDA in Japonska, ki brez zavez Kitajske ne vidijo skupne poti. In kakšno je kitajsko stališče danes? Pravzaprav ni sprememb: Kitajska je vedno zagovarjala, da mora biti sprejet pravno zavezujoč dokument, ki pa bo zanjo ostal enak, kot je sedaj veljavni Kjotski protokol - torej si sama interno določa zaveze.

A kljub vsemu omenjenemu so se politična stališča v zadnjih letih spremenila. Kot da bi močnejši vremenski pojavi in za spoznanje toplejše ozračje premaknili tradicionalne nevronske povezave (»saj človek ne more vplivati na vreme«) in prevetrili uradniške pisarne na severu in jugu, vzhodu in zahodu, od vlad pa do lokalnih skupnosti. Kot je danes dejal izvršni direktor programa za okolje pod okriljem Združenih narodov, je v zadnjih treh letih ogromno držav prevzelo prostovoljne zaveze o zmanjšanju svojih izpustov. Kitajska si je zastavila petletni program z ambicioznimi cilji, ki jih želi uresničiti. V ta namen je oblikovala ministrstvo za okolje. V ZDA se ne pogovarjajo več o znanstvenih ugotovitvah glede podnebnih sprememb, temveč o tem, kdo je odgovoren za njihovo zmanjšanje. Brazilija ukrepa proti izsekavanju gozdov, Avstralija uvaja trgovanje z ogljikom. Župan mesta Malmö je na posebnem evropskem dogodku predstavil razvoj mesta, zasnovan na uvajanju zelenih tehnologij. V dveh desetletjih se je mesto z 20-odstotno brezposelnostjo (ker so zaprli ladjedelnico) razvilo v mesto z obnovljivimi viri energije, recikliranjem odpadkov (danes jih odlagajo le še 3 %), s prijaznimi stanovanjskimi soseskami. Zelene tehnologije so izkoristili kot razvojno priložnost, ki je nudila zaposlovanje, mesto pa danes privablja tudi številne eko-turiste in tako dokazuje, kako je moč z vizijo in trudom kazati smer v prihodnost ostalemu svetu. Spomnim se, da smo si pred dvema letoma mesto ogledali v sklopu podnebnih pogajanj, ki so potekala nedaleč stran v Koebenhavnu. Bili smo presenečeni, da so ljudje kolesarili še sredi zime. »Navada je železna srajca«, skovali pa so jo z odlično kolesarsko infrastrukturo. To je razvojna priložnost, ki bi jo lahko in ki bi jo morala izkoristiti tudi številna druga evropska mesta, spodbujena z državnega nivoja. Sinergija učinkovitih evropskih in državnih spodbud namreč lahko spodbudi privatne investicije in ustvari številna nova delovna mesta. Ali kot je dejal danes v razpravi kolega Florenz: »Na svojem posestvu sem investiral sredstva v obnovljive vire energije. Nazadnje sem ugotovil, da se je ves denar, s katerim me je kreditirala lokalna banka, vrnil nazaj vanjo. To je pomen zelenega gospodarstva.«

Je to priložnost tudi za Slovenijo? Zagotovo. Ne glede na izid podnebnih pogajanj. Z vrednostnim sistemom, ki spodbuja ustvarjalno gospodarstvo in regionalne ukrepe za doseganje globalnih ciljev. V sinergiji z evropskimi ukrepi, kajti EU je znova prevzela vodilno vlogo na področju okoljskih politik in podnebnih sprememb. Bomo finančno-gospodarsko krizo izkoristili kot priložnost ali kot izgovor za pasivnost?
 

Dnevniški zapis iz Durbana IV.

Tudi letos je bila sreda dva dni pred načrtovanim zaključkom pogajanj enaka kot vsa leta doslej: nič novega. Na mizi še vedno odprta glavna vprašanja, pogajalske strani govorijo o različnih scenarijih, nihče si ne upa napovedati rezultata.

Vemo pa, da je Evropska unija (EU) v stališču, da je pripravljena na podaljšanje Kjotskega protokola, skorajda sama. Pri tem svojo pripravljenost želimo izkoristiti za to, da spodbudimo ostale države k ukrepanju. Zato je evropska pripravljenost pogojna, vezana na sprejetje ustrezne časovnice, ki bodo svet popeljale do sprejema pravno zavezujočega mednarodnega sporazuma o znižanju izpustov toplogrednih plinov. EU je predlagala, da bi moral biti takšen nov dogovor sprejet najkasneje leta 2015, veljati pa bi moral začeti najkasneje leta 2020. A dlje kot sem v Durbanu, bolj začenjam dvomiti o uspehu takšnega dogovora. Pa ne pišem o tem, da pogajalcem ne bi uspelo napisati nekega besedila in ga sprejeti, čeprav je tudi tu še mnogo dvomov. Razmišljam o tem, kakšen doprinos bi imel podpis takšnega dokumenta na to, da bi človeštvo končno začelo zmanjševati izpuste toplogrednih plinov. Nenazadnje je bil na tovrstni konferenci pred 4 leti sprejet Balijski akcijski načrt, v katerem so se države zavezale, da bodo pripravile in sprejele nov celovit globalni sporazum s področja podnebnih sprememb v roku dveh let. Pa se leta 2009 na konferenci v Koebenhavnu to ni zgodilo. Leto kasneje je bilo v Cancunu sprejetih več dogovorov, leta 2011 pa smo v Durbanu še vedno daleč od sprejetja globalnega sporazuma. Lahko se torej zgodi, da se peščica držav, ki skupaj povzročajo 14 % svetovnih izpustov odloči, da bodo nadaljevale svoje zaveze v Kjotskem protokolu. Njihova gospodarstva bodo morala ustrezati večjim okoljskim zahtevam kot gospodarstva držav, ki ne bodo vključene v Kjotski protokol (ZDA, Kitajska, Indija, Japonska ...). Zato je evropski pogoj, da mora biti najkasneje leta 2015 sklenjen celovit globalni sporazum, ki ga morajo države začeti izvajati najkasneje leta 2020. Kaj pa če bodo leta 2015 države na podnebnih konferenci spet ugotovile, da so njihova stališča še vedno tako zelo različna, da ne morejo sprejeti pravno zavezujočega sporazuma o globalnem ukrepanju? In če takega sporazuma leta 2015 ne bo, je zelo verjetno, da države tudi ne bodo začele ukrepati vsaj do leta 2020. Je torej vzvod, ki ga uporablja EU dovolj močan?

Dlje kot se udeležujem tovrstnih konferenc, bolj se mi zdi, da države pogajalska stališča oblikujejo s povsem različnimi cilji. Nekako naravno se zdi, da bodo prišle na to konferenco z jasno željo, da definirajo mehanizme, ki nam bodo pomagali, da bomo učinkovito zmanjšali onesnaževanje ozračja s toplogrednimi plini in omejili posledice podnebnih sprememb. Pa ni tako. Tu so otoške države, ki si zaradi povezave med globalnim segrevanjem in dvigom morske gladine, resnično želijo zmanjšati izpuste. Nadalje so tu države, ki nastopajo na konferenci kot trgovci svojih tehnologij, zavez pa niso pripravljene sprejeti. Tu so tudi države, ki vidijo dogajanja kot priložnost za dotok dodatnega denarja, pa države, ki bi na ta način želele doseči lažji dostop do najmodernejših tehnologij. Takšno množico različnih ciljev je dejansko težko povezati v kratek, jasen in pravno zavezujoč dokument.

Sicer pa sem danes izvedela, da pogovori o realizaciji tehnološkega mehanizma lepo tečejo. To je tehnično vprašanje, ki bo do konca tedna verjetno rešeno. Dogovor iz Cancuna pravi, da naj bi spodbujal mednarodno sodelovanje, promoviral tehnološki napredek ter zagotavljal pregled tehnoloških potreb. Po mojem mnenju je tovrstni dogovor izredno pomemben, saj je zmanjšanje emisij vprašanje raziskav, razvoja in uporabe tehnologij. Ne verjamem, da bi lahko nižje emisije dosegli na način, da bi znižali svoj življenjski standard. Ne predstavljam si, da bi si to upala narediti katera koli vlada tega sveta. V okviru tehnološkega mehanizma bosta za implementacijo ciljev ustanovljena center za mreženje in izmenjavo informacij ter izvršilni odbor za tehnologije. Na tokratnem COP-u bodo morale biti sprejete odločitve o natančnem delovanju, kot so npr. upravljavska struktura, poročanje, kriteriji za evalvacijo in sedež institucije.

Zanimive so tudi diskusije in ukrepi o znižanju izpustov v pomorskem in letalskem sektorju. Skupaj znašajo emisije obeh sektorjev 4,3 % globalnih emisij in so med najhitreje rastočimi. Vsak ima svojo mednarodno krovno organizacijo, ICAO (International Civil Aviation Organization) za letalski promet in IMO (International Maritime Organization) za morski promet. Na konferenci se razpravlja o tem, za koliko naj bi se znižale emisije obeh sektorjev, kakšna naj bi bila vloga konvencije Združenih narodov v povezavi z IMO in ICAO ter o tem, ali naj v tem primeru veljajo za vse države enaka pravila (odstopanje od načela skupne, a različne odgovornosti). Tudi v tem primeru je EU sama naredila korak naprej, ko je leta 2008 sprejela odločitev, da bo letalski promet vključila v sistem trgovanja z ogljikom (ETS). Izpusti zračnega prometa so se namreč od leta 1990, ki je bazično leto za Kjotski protokol, povečali za 100 %. Vključitev velja za vse lete znotraj EU in vse tiste, ki priletijo v ali odletijo iz EU. Kar dve tretjini izpustov namreč povzročajo prav mednarodni leti preko meja EU. Pričakovano so tretje države EU oporekale takšnemu ukrepanju, a dosedanje študije in odločitev Evropskega sodišča kažejo, da smo ukrepali pravilno. Da pa ne bo strahu med potniki, da bi se zaradi tega letalske vozovnice enormno podražile, naj napišem, da se bo po izračunih Evropske komisije (EK) let preko oceana podražil za manj kot 2 eura. Tudi zaradi tega evropskega ukrepa verjetno ICAO in IMO ukrepata nekoliko hitreje in odločneje. Jane Hupe, vodja enote za okolje v Odboru ICAO za letalstvo in varstvo okolja, nam je na današnjem sestanku predstavila delo, ki ga je opravil ICAO in priznala, da je bilo leto 2011 zanje zelo delavno.

Za vključitev letalskega prometa v ETS si je zelo prizadeval prav Evropski parlament (EP). Morda bo prav to viden primer, kako lahko EU s svojim lastnim zgledom sproži ukrepanje na mednarodnem nivoju.

Danes je EP organiziral tudi razpravo o t.i. hitrem financiranju »do leta 2020 in naprej«. Srečali smo se tudi s poslanci iz Mehike, ki so nas obvestili o nacionalnih podnebnih ukrepih in kandidaturo njihove države, da gosti zeleni podnebni sklad.

Dnevniški zapis iz Durbana V.

V četrtek smo delo začeli s sestankom s Svetom, v njegovem imenu s predsedujočim poljskim ministrom Korolecom. Podal je oceno, da je EU sprejela že veliko enostranskih zavez in da pričakujemo, da bo dosežen dogovor o časovnici, ki nas bo vodila do novega pravno zavezujočega dokumenta. Počakajmo do petka in ostanimo optimistični.

V okviru Kjotskega protokola sta bila oblikovana dva tržna mehanizma, ki ju lahko uporabijo razvite države (vlade ali podjetja) za zmanjšanje svojih emisij. Veljata za projekte, ki zmanjšujejo izpuste v državah v razvoju (CDM - Clean Development Mechanism) in za razvite države (JI - Joint Implementation). Oba mehanizma skupaj predstavljata trenutno okrog 18 % svetovnega trga z ogljikom. Stališče EU je, da so za oba mehanizma potrebne spremembe, da se okrepi učinkovitost, upravljanje in okoljska integriteta mehanizmov. Na sestankih smo se pogovarjali predvsem o treh temah s tega področja.

- O prizadevanjih EU, da se pri registraciji projektov postavi ostrejše pogoje za doseganje t. i. dodatnosti. To pomeni, da bo potrebno natančneje dokazati, da bo določena tehnologija lahko uporabljena le zato, ker se ji prizna registracija v okviru CDM. Pri takem projektu morajo biti dodatno zmanjšani izpusti toplogrednih plinov, projekt zaradi nove tehnologije še ni konkurenčen. Države v razvoju, ki imajo sedaj veliko CDM projektov, predvsem Kitajska in Indija, temu nasprotujejo.

- V okviru pogajanj potekajo razprave, ali naj se med CDM projekte uvrsti tudi zajemanje in shranjevanje ogljika. EU to podpira in menda je za ta predlog velika podpora. V Evropskem parlamentu o tem nismo razpravljali in takšnega predloga tudi nismo podprli. To je stališče, ki ga je sprejel Svet brez Evropskega parlamenta. Sama močno dvomim, da bi bili  projekti zajemanja in shranjevanja ogljika ustrezni za vključitev v mehanizem CDM. Predvsem bo težko dokazati dodatnost. V skladu z nekaterimi študijami izpustov namreč ne bi zmanjšali, temveč bi povzročili dodatne, industrija pa za tovrstne projekte trdi, da so že konkurenčni.

- CDM in JI sta bila uvedena s Kjotskim protokolom, zato se je pojavilo vprašanje, kaj bo z obema mehanizmoma, če se državam ne uspe dogovoriti o drugem ciljnem obdobju Kjotskega protokola po letu 2012. Ker nikjer ne piše, da sta to mehanizma, ki služita ekskluzivno za doseganje zavez po Kjotskem protokolu, je večina držav za to, da se ohranita ne glede na to, kaj se bo zgodilo s Kjotskim protokolom. To zelo podpirajo države v razvoju, saj se bo na ta način obdržal mednarodni mehanizem, ki podpira njihove trajnostne projekte. Sicer pa je danes nekdo na sestanku dejal, da bi lahko o tem problemu pravniki razpravljali zelo dolgo. Tako dolgo, dokler ne bi zmanjkalo denarja za njihovo financiranje!

Danes smo se tudi srečali s kitajsko delegacijo. Nisem pričakovala mnogo, a sem po sestanku sama sebi dejala: EU bi morala nase prevzeti manj odgovornosti za globalno segrevanje, zanj so odgovorne tudi druge države tega sveta. Na kratko so nam Kitajci sporočili, da Evropska komisija (EK) vodi celoten proces pogajanj in da to podpirajo in želijo, da bi ostalo tako tudi v prihodnosti. Sami bodo sledili glavnemu toku. Z razvojem bi radi ujeli razvite države, vendar jim ne želijo slediti tudi s trajektorijo emisij. Omenili so več pogojev za globalno ukrepanje: emisije na glavo prebivalca, ki se trenutno močno razlikujejo med razvitimi državami in državami v razvoju; zgodovinske izpuste; od razvitih držav pričakujejo, da bodo izvajale zaveze; finančna podpora; prenos tehnologij. Določitev mejnih vrednosti izpustov za posamezne države je tehnično vprašanje, ki bo morda rešeno v prihodnosti. V diplomatskem jeziku: potrdili bodo le nekaj zelo praktičnega. Od največje onesnaževalke, ki povzroči 24 % svetovnih izpustov, bi pričakovala več ambicioznosti, odločnosti in vizionarstva.

Proti koncu dneva smo se srečali še s kolegi iz Pan-afriškega parlamenta in iz Južne Afrike. Povedali so nam, da Afrika na teh pogajanjih govori z enim glasom, podprli so sprejem časovnice, ki jo je predlagala EU. Poudarili so tudi vlogo poslancev pri zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov. Evropski poslanci smo že ob začetku tedna opazili, da je letos v Durbanu precej manj poslancev, kot nas je bilo v Cancunu, po nekaterih informacijah nas je kar 50 % manj. To je slabo, saj so parlamenti zakonodajna telesa, vlade pa izvršilna. Od poslank in poslancev se pričakuje, da spodbujajo vlade k ambicioznosti in ukrepanju. Upam, da  slaba prisotnost poslancev v Durbanu ne napoveduje slabih rezultatov konference.

To je bil dan, nabit z različnimi informacijami, v njem so se kresala nasprotna si stališča. To je bil tudi dan, ko je v Durbanu začelo močno pihati in deževati. Upam, da bo jutri spet posijalo sonce.
 

Dnevniški zapis iz Durbana VI.

Zadnji dan pogajanj se je v Durbanu veliko govorilo, pogajalci so delali celo v noči s četrtka na petek. A žal se pozicije niso zbližale. Enostavno povedano lahko dogajanja povzamem, da države podpirajo tisto, kar naj bi naredili drugi, večina jih ni pripravljena sprejeti lastnih zavez za ukrepe proti podnebnim spremembam. Zato se bo konferenca nadaljevala še v soboto.

Vedno bolj jasno je, da nadaljevanje Kjotskega protokola v drugo ciljno obdobje nima podpore. Zmanjševanje emisij v njegovem okviru le s strani EU in Norveške ne bo omejilo globalnega segrevanja.

Tudi pogajanja o določitvi časovnice in o celovitem sporazumu še niso dala rezultata. Še vedno so odprte vse možnosti, od pravno zavezujočega dokumenta pa do tega, da se ne sprejme nič. EU vztraja, da mora nov sporazum zajeti vsa večja gospodarstva, da mora biti sprejet do leta 2015 in da se mora začeti uresničevati najkasneje 2020. Bolje je, da se dogovor ne sprejme, kot da je šibek.

Sprašujem se, kako bi lahko ljudje dobili več natančnejših podatkov o delu pogajalcev, državnikov na tej konferenci. Ali volivke in volivce to sploh zanima? Ali pa bodo potem, ko se bodo pokazale posledice slabih odločitev zanje odgovarjali tisti, ki jih bodo za krivce določili mediji? V skladu z reklom "Po zmagi ali po porazu je potrebno krivce kaznovati; skrijte se nedolžni, kajti za napake velikokrat odgovarjajo tisti, ki zanje niso krivi."
To je bil moj zadnji dnevniški zapisek, ki sem ga napisala ob pristanku zgodaj zjutraj v Frankfurtu. Sledi še končna ocena konference, ko jo bodo pogajalci uradno zaključili. 

Dr. Romana Jordan Cizelj se je udeležila podnebne konference v Cancunu COP16 (29. 11. 2010 - 11. 12. 2010)

Dnevniški zapis iz Cancuna I.

Pogajanja na mednarodni konferenci o podnebnih spremembah letos trajajo od 29. novembra do 11. decembra in so razdeljena v dva dela. Prvi teden je bil posvečen pogajanjem na strokovni ravni, v drugem tednu pa se bodo konference udeležili visoki predstavniki držav na politični ravni. Evropski parlament je na področju podnebnih sprememb posebej dejaven, v prejšnjem mandatu je ustanovil začasni odbor za podnebne spremembe, katerega članica in koordinatorica je bila tudi dr. Romana Jordan Cizelj. Letos je Parlament sprejel  resolucijo, s katero bo na pogajanjih pozival k nujnosti sprejetja mednarodnega sporazuma, ki bo začel veljati po izteku veljavnosti Kjotskega sporazuma. Namen letošnjih pogajanj v Cancunu je predvsem doseči dogovor na posameznih področjih, ki bodo pripravila dovolj trdno izhodišče za dosego mednarodnega sporazuma na pogajanjih v okviru Združenih narodov naslednje leto v Durbanu v Južnoafriški republiki.

Dr. Romana Jordan Cizelj je po razočaranjih nad lansko podnebno konferenco v Koebenhavnu ocenila, da »gre letos Evropska unija na pogajanja enotnejša in z bolj realnimi pričakovanji kot lani. Izkušnje v Koebenhavnu so nas naučile, da lahko obdržimo vodilno mesto v podnebnih prizadevanjih le, če se ne oddaljimo preveč od drugih.« Poslanka je o pričakovanjih pred Cancunom povedala, da »ima Evropska unija visoke podnebne standarde, visoke cilje, zato si prizadeva, da bi tudi druge države sprejele primerljive obveze, prizadeva si dobiti na svojo stran predvsem dve ključni državi, ZDA in Kitajsko.«

Pričakuje se, da v Cancunu ne bo prišlo do mednarodnega dogovora. Namesto tega pa mora biti viden napredek na posameznih pogajalskih področjih, ki nam bodo dala na voljo pomembne mehanizme (npr. deforestacija, tehnološki transfer, financiranje, verificiranje in monitoring). »Uspešen mednarodni dogovor je tudi v interesu evropskega gospodarstva. Le-to mora imeti okolje, ki mu omogoča globalno konkurenčnost. Pomembne so tudi spodbude na področju nizkoogljičnih tehnologij: s sprejetim ciljem 20-20-20 so evropske industrije v okvirju ETS že na dobri poti,« je podnebne spremembe kot priložnost ponovno izpostavila dr. Romana Jordan Cizelj.

Dnevniški zapis iz Cancuna II.

Končuje se četrtek, kakršen je bil vselej že nekaj let na podnebni konferenci. Obrazi so zaskrbljeni, udeleženci konference skušajo na vsak način izvedeti, kaj se dogaja na pogajanjih, saj ne morejo verjeti, da napredka ni. Pogledujejo na uro, saj se čas izteka. Če ne prej, se na predzadnji dan pogajanj vidi, kdo je že dolgoletni udeleženec teh konferenc, saj ostane popolnoma miren, in kdo so novinci, ki razočarano napovedujejo neuspeh. Kar običajno je namreč, da na ta »črni« četrtek nihče ne ve, ali bo sploh možno doseči kakšen dogovor - in če da, za katera področja. Edina stvar, ki jo pogajalci natančno vedo, je, da se lahko tako kot vedno doslej poslovijo od spanja, saj bodo še pozno v noč iskali skupen jezik. Pa ga ne bodo našli. In verjetno še tudi v petek ne. Zelo verjetno pa se bodo sporazumeli v petek ponoči ali v soboto zjutraj. Seveda si želim, da se motim, saj jim privoščim spanec, vsem nam pa miren vikend. A iskreno rečeno, menim, da tudi letos dogovor ne bo dosežen v načrtovanem času.

To je torej opis tega četrtka. Sicer pa sem se z delegacijo Evropskega parlamenta danes najprej udeležila delovnega zajtrka s predstavniki energetike. Njihovo sporočilo je bilo povsem jasno: ne spreminjajte mehanizmov, ki v okviru Kjotskega protokola spodbujajo razvoj čistih tehnologij v državah v razvoju, saj investitorji potrebujejo stabilnost. Pri tem smo bili poslanci zadržani, saj nas večina meni, da so v mehanizmu določene nepravilnosti, ki jih je nujno potrebno odpraviti, in Komisijo pri tem podpiramo.

Kasneje sem se udeležila sestanka z gospo Veerle Vandeweerd, direktorico za energijo in okolje programa za razvoj pri Združenih narodih (UNDP). Z njo smo se pogovarjali o tem, kako ustvariti pogoje za trajnostni razvoj držav v razvoju. Te države se srečujejo s problemom izkoreninjanja revščine, nimajo dovolj finančnih sredstev za investicije v dražje in čistejše tehnologije, hkrati pa mnogokrat zanje niti nimajo ustreznega znanja in izkušenj. Zato reševanje tega vprašanja terja cel spekter ukrepov: zbiranje finančnih sredstev, upravljanje z denarjem, namenska poraba denarja, gradnja zmogljivosti v državah v razvoju. V Cancunu v zvezi s tem potekajo dogovori o podnebnem skladu, virih črpanja denarja za sklad in njegovim upravljanjem. Vprašanje je tesno povezano s prenosom tehnologij iz razvitih v manj razvite države. Določen napredek je pri teh dogovorih dosežen, a zaključka še ni videti.

Udeležila sem se še sestanka z brazilskim kolegom Antoniom Carlosom Mendesom Thamejem ter dogodka o energetski učinkovitosti, ki ga je organiziral Evropski parlament. Seveda pa sem bila tudi na obeh sestankih evropskih institucij- dopoldne s Svetom EU, ki ga zastopa belgijsko predsedstvo, in popoldne s komisarko Connie Hedegaard. Tistim, ki ste brali moj včerajšnji zapisek, moram sporočiti, da smo bili lahko na obeh sestankih vsi poslanci in poslanke, ki smo to želeli. Nobenih omejitev ni bilo in tokrat se je v naravi pokazala velika pripravljenost po sodelovanju med evropskimi institucijami.

Naj zaključim z mislijo komisarke Hedegaard, ki je dejala, da je pravzaprav pri vseh delovnih skupinah viden določen napredek. A nihče ničesar ne najavi, ker vsi čakajo, da bo znana celotna slika. Jaz pa dodajam, da so posamezni pogajalski segmenti med sabo pač tesno prepleteni, saj ima vsaka država svoje interese in svoje pogoje za ukrepanje. Tudi Evropska unija. In to je tudi normalno in prav, saj lahko le na tak način dobimo celovit in uravnotežen dogovor.

Dr. Romana Jordan Cizelj,

poslanka SDS v Evropskem parlamentu

Dnevniški zapis iz Cancuna III.

Petek, 10.12.2010

Danes sem se zbudila v sončen in kristalno čist dan, ki ga je proti večeru motil le močan veter. V krajih, kjer je vse pripravljeno za dopust in ne za delo, se je zjutraj kar težko odpraviti na avtobus proti konferenčni dvorani. Pa smo se kljub temu člani delegacije Evropskega parlamenta zbrali v šotoru konferenčnega centra, kjer bi morali imeti vsakodnevni redni sestanek z belgijskim predsedstvom Sveta EU. Po nekajminutnem čakanju pa smo izvedeli, da sestanka ne bo in da lahko pridemo poslušat njihova stališča na novinarsko konferenco. Kako, prosim? Kar nismo mogli verjeti temu sporočilu, saj nas poslanke in poslance postavlja v povsem drugačen položaj, kot ga predvideva Lizbonska pogodba. Zagotovo bomo o tem v Evropskem parlamentu še govorili.

Sicer pa so danes sestanki odpadali kar po vrsti. Ljudje so se namreč počasi odpravljali domov, saj je že petek, drugi so čakali na rezultate pogajanj, zavedajoč se, da z vzporednimi sestanki ne morejo najti krajših poti, ki bi pogajalcem omogočile hitrejše sklepanje dogovorov. Premikanje med dvema lokacijama konference in čakanje na sestanke, ki odpadejo, je včasih precej naporno!

Zato pa sem med čakanjem razmišljala o organizaciji konference. Lahko napišem, da je bila izpeljana odlično, saj je vse teklo gladko: od akreditacije, do javnega prevoza, le oznake znotraj konferenčnega centra so bile ponekod preredke. Na ključnih točkah centra je bilo osebje, ki nas je usmerjalo na želeno lokacijo. Tudi za varnost je bilo odlično poskrbljeno. Na naših poteh sem videla ogromno policije, ponekod tudi vojsko. Moram priznati, da mi ni bilo nič prijetno, ko sem videla vojake z velikimi oboroženimi vojaškimi vozili. Ampak načelo »najprej varnost« se mi zdi ob takih dogodkih potrebno.

Danes sem srečala tudi pomembne slovenske predstavnike na konferenci. Najprej sva se srečala z ministrom Rokom Žarnićem in izmenjala nekaj stališč o počasnem napredku pogajanj. Strinjala sva se, da lahko dogovor pričakujemo šele v soboto zjutraj. Nato pa sem se o poteku pogajanj pogovarjala še z Andrejem Kranjcem, ki je podpredsednik konference. Predstavil mi je številne odgovornosti in zadolžitve, ki jih prinaša podpredsedniško mesto na tako obsežni konferenci. Pogovarjala sva se tudi o različnih stališčih držav, ki pa vendarle niso tako narazen, da ne bi mogli z zmernim optimizmom pričakovati dogovora.

Da dogovor pričakuje večina udeležencev, je pokazal aplavz, ki ga je danes poželo mehiško predsedstvo, ko so najavili, da so pripravili osnutek skupnega besedila. Dvorana je zahrumela v bučnem ploskanju, ne da bi delegati tisti trenutek sploh vedeli, kakšna je njegova vsebina. Zanimivo! V takih trenutkih se sprašujem, 

Osnutek skupnega besedila obeh izjav je torej pripravljen. V tem trenutku, ko se ura bliža 22., še ni znano, kako se bo konferenca končala. Večina meni, da bo dogovor dosežen, nihče si ne upa napovedati, o čem in kakšen bo. Le-to je očitno, da jasnih dogovorov, ki bi temeljito olajšali pripravo pravno zavezujočega dokumenta naslednje leto, ne bo.

Povzetek današnjih dogovorov je pripravila asistentka Metka Čavka. Takole piše:

»Mehiško predsedstvo je po napetih pogajanjih v okviru posameznih manjših delovnih skupin ministrov v petek pripravilo novo besedilo, ki odraža trenutno stanje pogajanj. Besedilo, ki so ga delegati pozdravili z aplavzom, namiguje na kompromis glede ciljev za zmanjšanje emisij med bogatimi in revnimi narodi, in bi lahko odprl pot za skromen dogovor o finančni pomoči.

 V besedilu je omenjeno "drugo ciljno obdobje" iz Kjotskega protokola, katerega razširitev po prvem obdobju 2008-2012 je bilo glavno jabolko spora. Kompromisno besedilo navaja, da se države strinjajo, »da ni presledka (gap) med prvim in drugim ciljnem obdobjem.«

Kitajska se je danes sklicevala na fleksibilnost, ko je zavrnila vsakršne pravne obveze za zmanjšanje emisij ogljika. V ZDA je Obama v preteklosti obljubljal podnebne dejavnosti, vendar pa bo to težje izvedljivo po zmagi Republikancev na vmesnih volitvah. Indija se je na presenečenje vseh nekoliko oddaljila od Kitajske, ker je dejala, da bo  razmišljala o obvezujočih ciljih, toda še ne v bližnji prihodnosti.

Na področju financiranja so se EU, Japonska in ZDA obvezale za 100 milijard USD prispevek na leto za najbolj ranljive države. Ni pa še razrešeno vprašanje, ali bodo bogate države morale prispevati polovico pomoči za adaptacijo. Po drugi strani bi lahko razvite države uresničile svoje obveze skozi druge mehanizme, na primer skozi prenos tehnologije.«

Pogajalci bodo verjetno delali dobršen del noči. Počutim se kar privilegirana, ker se bom kmalu lahko odpravila spat. Z radovednostjo pričakujem jutrišnji dan, ko bo padla zavesa. Bo po predstavi ostal občutek izpolnjenosti ali praznine?
 

Dr. Romana Jordan Cizelj,

poslanka SDS v Evropskem parlamentu

Dnevniški zapis iz Cancuna IV.

Sobota , 11. 12. 2010

V soboto, 11. decembra, sem se ob 9. uri odpravila na pot iz Cancuna proti domu. Če se bo izteklo vse po načrtih, bom doma po približno 22 urah potovanja. Pot je lažja, saj so delegati danes ob treh ponoči sprejeli skupni besedili za ukrepanje na področju podnebnih sprememb. Čeprav je bilo ozračje na letošnji podnebni konferenci mnogo bolj prijazno in pozitivno kot lani, si nihče ni upal napovedati, da se bodo države sporazumele  o ukrepih. Zato sem si kar oddahnila, ko sem sredi noči prejela elektronski sporočili: najprej o pozitivnem vzdušju na plenarnem zasedanju, nato pa o sprejetem sporazumu, ki so ga podprle tudi ZDA in Kitajska. Le Bolivija mu izmed vseh prisotnih držav ni dala podpore.

Da bo moja ocena sprejetega besedila jasna, moram na začetku pojasniti, da je v Cancunu paralelno potekalo dvoje pogajanj. Prva so bila pogajanja o prehodu Kjotskega protokola iz prve fazo v drugo po letu 2012. Kjotski protokol zajema le razvite države brez ZDA, kar pomeni le slabih 30 % vseh svetovnih izpustov. Zato so se pred nekaj leti začela še druga pogajanja o dolgoročnem skupnem sodelovanju (LCA- Long-term Cooperative Action), ki bi zajelo vse razvite države, torej tudi ZDA, hitro rastoča gospodarstva, kot je Kitajska, in tudi najmanj razvite države. V nadaljevanju bom prva pogajanja imenovala kar Kjoto 2, druga pa kot proces LCA. Za ukrepanje po letu 2012 bo izbran eden od obeh postopkov.

Za vse, ki upoštevajo stališča in priporočila znanstvenikov Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC - Intergovernmental Panel of Climate Change), je celoten proces mednarodnega ukrepanja prepočasen. Znanstveniki so nas nedvoumno opozorili, da bi se morali globalni izpusti toplogrednih plinov začeti zmanjševati najkasneje leta 2015. Če jih bomo začeli zniževati kasneje, bo moral biti prehod v nizkoogljično družbo bistveno hitrejši. V Cancunu sprejeti dokument tega ne omogoča, saj bodo države v najboljšem primeru takrat šele začele s konkretnimi ukrepi. Zato tudi ob sprejetem dokumentu nelagodje še ostaja.

Poleg tega ni dobro, da v zapisanem besedilu o dolgoročnem skupnem sodelovanju (proces LCA) ni konkretnih zavez o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, je le spoznanje, da globalni porast temperature ne sme preseči 2 0C. Dokument pomeni neke vrste skupno spoznanje, da je proti podnebnim spremembam potrebno ukrepati, in daje nek sistemski okvir, v katerem so določena področja ukrepanja ter definirani odnos in odgovornosti med razvitimi, razvijajočimi se ter najmanj razvitimi državami. V drugem dokumentu, ki govori o možnem podaljšanju Kjotskega protokola po letu 2012, pa je omenjeno, da bi morale razvite države do leta 2020 znižati izpuste med 25 % in 40 % do leta 2020 glede na leto 1990. To je dobro. Moram pa priznati, da iz besedila ne morem razbrati, kakšne bodo odgovornosti ZDA in Kitajske, če bi ukrepali po poti Kjoto 2.

Pozitivno pa je, da so v dokumentu LCA zajeti vsi glavni gradniki, potrebni za uspešno ukrepanje: omejitev izpustov, prilagajanje na podnebne spremembe, finance, razvoj in prenos tehnologij in vzpostavitev zmogljivosti.

Države so se tudi sporazumele o tem, kaj vse je potrebno za delovanje na prej naštetih področjih. Tako bodo v skladu z dokumentom morale pripraviti ustrezne delovne programe, zbrati finančna sredstva za zeleni podnebni sklad in razviti sisteme poročanja ter spremljanja uspešnosti. Le-ti morajo biti usklajeni, tako da bo jasna informacija o tem, kako so posamezne države uspešne pri ukrepanju. Razvite države pri zmanjšanju izpustov, države v razvoju pa pri prilagajanju na podnebne spremembe in pri trajnostnem razvoju. V dokumentu je ponovljena zaveza razvitih držav iz Koebenavna, da bodo za obdobje 2010─2012 zbrale 30 milijard ameriških dolarjev, nato pa vsako leto več, v letu 2020 sto milijard ameriških dolarjev. Predvidena je tudi ustanovitev določenih novih teles, kot npr. odbor za prilagajanje na podnebne spremembe, odbor za tehnologije in center za podnebne tehnologije. Vse to je postopek dogovarjanja o mednarodnem ukrepanju postavilo na povsem drug nivo kot doslej. Kljub ponekod nejasnemu besedilu si upam zapisati: zdaj se je resnično začelo. Ukrepanje namreč. Če bodo ljudje vztrajno zahtevali od svojih vlad, da so podnebne spremembe prednostna naloga, imamo še možnost biti uspešni.

In kako je bila na COP16 uspešna EU? Za osvežitev spomina naj ponovim, kar sem zapisala pred dvema dnevoma o evropskih pričakovanjih. Obsegajo naslednje:

- Vključitev ponudb o zmanjševanju in omejitvi emisij v postopek Združenih narodov. Sporazum je bil sprejet, pri zavezah pa nismo bili natančnejši od tega, kar je bilo definirano že lani: povišanje globalne temperature ne sme preseči 2 0C.
- Dogovor o prilagajanju na podnebne spremembe. Sprejet je bil t. i. cancunški okvir za prilagajanje.
- Dogovor o preglednosti; v sporazum je ta zahteva vključena za vse države.
- Dogovor o preprečevanju izsekavanja gozdov in gospodarjenju z gozdovi. V sporazumu je predvideno, da bodo države v razvoju pripravile nacionalne strategije ali akcijske načrte in sisteme za spremljanje gozdov.
- Dogovor o prenosu tehnologij. V sporazumu je predviden t. i. tehnološki mehanizem, ki vključuje oblikovanje posebnega odbora in t. i. podnebnega tehnološkega centra za vzpostavljanje zmogljivosti, ki bodo omogočile prenos tehnologij.
- Dogovor o t. i. zelenem podnebnem skladu je v sporazumu, kot je zapisano zgoraj.

Glede evropske zahteve, da morajo biti v ukrepanje vključene vse razvite države, torej tudi ZDA, in tudi države v razvoju, kot npr. Kitajska, pa moram odkrito zapisati, da niti v Kjoto 2 niti v dokumentu LCA ne najdem ustreznih zagotovil. Nekoliko jasnejši je pri tem dokument LCA, Kjoto 2 pa po mojem mnenju tej zahtevi ne zadosti.

Primerjava pričakovanj z doseženim sporazumom kaže, da je bila EU pri svojih zahtevah dokaj uspešna. Povsem na mestu pa je vprašanje, ali je bila tudi dovolj ambiciozna. Menim, da se je Unija iz lanskoletnega neuspeha veliko naučila. Letos je bila previdnejša, bolj realistična in bližje tretjim državam. Taka strategija se je izkazala za uspešno, zato bi bilo dobro, da jo bomo obdržali in razvili tudi za pogajanja naslednje leto v Južnoafriški republiki.

Dan v letalu se je prevesil v noč. Vračam se domov, v Slovenijo. Zadovoljna sem, da sem bila del podnebne konference v Cancunu. In še bolj sem zadovoljna, da bom lahko spremljala in spodbujala slovensko in evropsko politiko, da bo izpolnila leta 2010 dane obljube. Ne gre le za prihodnost naših otrok in tistih, ki se v revnejših državah otepajo revščine in bodo prvi in najbolj grobo občutili posledice podnebnih sprememb. Vse se dogaja mnogo hitreje od prvotnih znanstvenih napovedi. Gre tudi za našo prihodnost.

Dr. Romana Jordan Cizelj,

poslanka SDS v Evropskem parlamentu

Dr. Romana Jordan Cizelj se je udeležila podnebne konference v Koebenhavnu COP15 (8. 12. 2009 - 18. 12. 2009)

Dnevniški zapis iz Koebenhavna I.

Torek 15. 12. 2009

Minil je torek na podnebni konferenci v Koebenhavnu. Medtem ko zbiram vtise današnjega dne, se v mislih že pripravljam na jutrišnji dan. V konferenčni center se bomo namreč odpravili zgodaj zjutraj, tako da bomo v prostorih Evropske unije skorajda dve uri pred prvim uradnim sestankom. Tako smo se odločili zaradi varnosti, saj so nevladne organizacije za sredo zjutraj napovedale demonstracije. Sprašujem se, kako lahko tovrstne demonstracije pripomorejo k boljšemu izidu pogajanj, ko pa bo njihova posledica le ta, da bodo pogajalci morali prej vstati, da bodo pravočasno začeli s sestanki. Kako bo to vplivalo na njihovo razpoloženje, dobro voljo in spretnost iskanja dogovorov, lahko samo ugibamo. Seveda nikakor nisem proti demonstracijam, saj imajo ljudje pravico in celo dolžnost povedati svoje mnenje. Sem pa proti takemu načinu izražanja mnenja, ki drugim ljudem onemogoča učinkovito in konstruktivno delo.

In kaj se je dogajalo danes z delegacijo Evropskega parlamenta? Srečali smo se z g. Yvom de Boerom, izvršnim sekretarjem UNFCCC in glavnim pogajalcem Združenih narodov. Opravili smo izmenjavo mnenj z g. Julesom Kortenhosrtom iz Evropske podnebne fundacije (European Climate Foundation). O dogajanjih na pogajanjih nas je obvestil g. Karl Falkenberg, direktor Generalnega direktorata za okolje. Ogledali pa smo si tudi trajnostno mesto Malmö in se sestali z njegovim podžupanom.

Po vseh opravljenih razgovorih današnjega dne lahko strnem, da je ozračje v Koebenhavnu napeto. Čeprav sta ostala za dogovore le še dva dneva in pol, ostaja pahljača stališč različnih držav široko razprta. Opogumlja pa dejstvo, da pri izražanju stališč uporabljajo skupno izhodišče: človeštvo mora ukrepati proti podnebnim spremembam. Zdi se, kot da je EU resnična gonilna sila pogajanj, prav danes pa smo dobili zagotovilo, da je to mogoče le, ker delujemo enotno. Evropska komisija in švedsko predsedstvo predstavljata skupno evropsko stališče. Čeprav so si države članice v nekaterih pogledih različne, pa so se uspele dogovoriti za eno skupno stališče, ki ga zagovarjamo navzven. Tisto, kar nas razdvaja, bomo morali urediti s pogovori znotraj EU. Naloga za Slovenijo, da bo ob ustreznem trenutku pripravljena zagovarjati svoja stališča in naše morebitne posebnosti! Zanimiva je bila opazka g. de Boera, da EU kaže na pogajanjih konstruktivno fleksibilnost.

Tisto, kar je povsem jasno že danes, je dejstvo, da v Koebenhavnu ne bo dosežen pravno zavezujoč dokument. Si pa pogajalci prizadevajo, da bi bil sprejet izčrpen, pošten in jasen sporazum, ki bo delovnim skupinam omogočil, da bodo v naslednjih šestih mesecih pripravile pravno zavezujoč dokument.

Tudi glede tega, da naj bi bil najvišji še dovoljen prirastek globalne temperature 2 0C, ni soglasja. Predvsem obalne in otoške države si namreč želijo, da bi ukrepali mnogo bolj odločno in omejili rast temperature na bistveno nižjo raven. Po napovedih g. de Boera bomo verjetno končali z zavezo, da sme biti temperatura višja nekje med 1,5 0C in 20 C ali pa, da ne sme preseči 2 0C.

Gostje, s katerimi smo se pogovarjali, so zatrjevali, da na pogajanjih ne gre vse gladko in da napredek sploh ni spodbuden. To pa niti ni čudno, saj so pogajanja izredno kompleksna in vključujejo ogromno različnih dogovorov. Naj poleg že omenjenega tipa dokumenta in najvišjega dovoljenega prirastka temperature omenim še številske zaveze za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov (TGP), vključitev novih TGP, ohranjanje gozdov, tržne mehanizme za spodbujanje trajnostnih tehnologij, finančna sredstva. To so vsebinsko izredno zahtevna področja, o njih pa morajo najti skupen jezik razvite in razvijajoče se države.

Več o napredku na posameznih vsebinskih področjih bom napisala v naslednjih dneh, saj se bodo stališča zagotovo še zbližala. Danes pa naj napišem še nekaj o tukajšnjem življenju.

Na Dansko sem priletela v ponedeljek že v mraku. Začudena sem bila, kako je lahko glavno mesto tako temno, zelo slabo osvetljeno. Pozneje sem se prepričala, da imajo izredno premišljeno javno razsvetljavo. Vse luči so močno usmerjene zgolj na cestišče, svetloba praktično ne uhaja proti nebu. Tako je osvetljenost cestišča dobra, nebo pa ponoči ostaja temno. Seveda, Danska je ena od držav, ki se ponašajo z zelo učinkovito rabo energije! Podobno sem opazila tudi na naši ekskurziji v Malmö, ki je sicer švedsko mesto. Le-to slovi po trajnostni ureditvi, ki je tako temeljita, da se pri njih kar vrstijo razni uradni obiski, kot je bil npr. tudi obisk delegacije EP. Elektriko večinoma proizvajajo z vetrnimi elektrarnami, pospešujejo uporabo sončne energije, odpadke reciklirajo in jih med drugim uporabljajo za proizvodnjo bioplina, njihove hiše so nizkoenergijske, razvit imajo javni promet in odlično infrastrukturo za kolesarje. Tako zanje sploh ni čudno, da kljub snegu, vetru in mrazu ljudje sredi decembra v mestu kolesarijo, medtem ko njihov avtomobil miruje v garaži. Spodbudno je dejstvo, da so se v mestu odločili za trajnostni razvoj v začetku devetdesetih let, ko je bila gospodarska situacija tam izredno slaba in so morali narediti korenite spremembe. Izrabili so finančno pomoč iz evropskih skladov, jo povezali s sofinanciranjem iz lastne države ter spodbudili trajnostne tehnologije. Tako je nastalo veliko število delovnih mest in ljudje, ki so zaradi revnega življenja to področje zapuščali, so se začeli vračati. In ne samo to. V mesto zaradi njegove atraktivnosti prihajajo novi in novi priseljenci. To jim je uspelo v manj kot dveh desetletjih.

Pa še kratka pripetija. Ko smo se sprehajali po stanovanjski soseski v Malmö, nam je domačinka vodička razložila njihov sistem zbiranja deževnice v majhnem ribniku med hišami. Voda iz njega odteka v morje po posebnem sistemu, ki je prilagojen morebitnemu zvišanju nivoja morske gladine zaradi podnebnih sprememb. Očitno je bilo, da je v stanovanjskem naselju vse zelo premišljeno. Nakar se je kritično oglasila ena od Britank v delegaciji z opazko: »Le kako lahko imate vodo med hišami, saj se lahko kdo od otrok utopi?« Spogledali smo se, vsak si je mislil svoje. Čez nekaj metrov smo prišli do dveh cevi s pokrovkama v višini približno 1,5 m. Vodička nam je razložila, da se v eni cevi zbirajo organski odpadki, v drugi cevi pa vsi ostali odpadki. Ista Britanka je vprašala: »Le zakaj sta cevi tako ozki?« Pa se je kot iz topa oglasil nek drug član delegacije: »Da otroci ne morejo pasti vanje!« Tokrat smeha nismo mogli zadržati.

Dr. Romana Jordan Cizelj,

slovenska poslanka v EP, članica delegacije EP na konferenci COP15

Dnevniški zapis iz Koebenhavna II.

Sreda, 16. 12. 2009

Današnje vtise bom strnila zgolj v kratko besedilo iz dveh povsem razumljivih razlogov. Prvi je ta, da sem po dolgem delovnem dnevu močno utrujena. Iz hotela smo se odpravili že ob 7.30, vrnila sem se le nekaj minut pred polnočjo. Drugi razlog pa je ta, da se pogajanja niso premaknila iz mrtve točke. Še več, dobesedno obstala so.

Jutro smo začeli dobro razpoloženi, s sestankom s švedskim ministrom, odgovornim za okolje, g. Karlgrenom. Švedska je predsedujoča država in on zastopa stališča vseh 27 držav članic. Iz njegove predstavitve mi je ostalo v spominu predvsem dvoje. Najprej trditev, da je sreda ključen dan za nadaljevanje pogajanj. Ko se zdaj, že nekaj minut po polnoči (torej v četrtek) ozrem nazaj, iskreno upam, da se je zmotil. Yvo de Boor je pred nekaj urami razglasil, da bo naslednjih 24 ur absolutno odločilnih. Upam, da res in da bo četrtek dan kompromisa in zbližanja svetovne skupnosti.

Druga vsebinsko močna razprava ministra Karlgrena pa je bila pravzaprav vodilo evropske politike skozi celotno sredo. Šlo je za pojasnjevanje stališča EU do Kyotskega protokola. S tem, ko je EU najavila, da si želi nov obsežen, zavezujoč in globalni podnebni sporazum po letu 2013, je bila tudi obtožena, da se želi razbremeniti teže Kyotskega protokola. Tako je dan minil v pojasnjevanju, da bo EU svoje zaveze znotraj Kyotskega protokola izpolnila, da pa se ji nadaljevanje protokola ne zdi primerno, ker je premalo ambiciozen. Kyotski protokol zajema namreč le 30 % svetovnih emisij, v njem so le zaveze razvitih držav. Vse razvijajoče se države, vključno s Kitajsko, so iz protokola izvzete. In ne le to - Kyotski protokol tudi ne vključuje ZDA. Manjkata torej dve največji svetovni onesnaževalki: ZDA in Kitajska. EU si želi, da na globalni izziv odgovorimo globalno in ambiciozno: z zavezami mnogo večjega števila držav kot v Kyotskem protokolu in z mnogo večjimi ciljnimi vrednostmi za zmanjšanje izpustov kot jih vsebuje Kyotski protokol. Na ta način smo se pogovarjali s švedskim ministrom Karlgrenom, komisarjem za okolje Dimasom, poslanci iz Južne Koreje ter Brazilije, predstavniki OECD, evropskega gospodarstva in nevladnih organizacij. Upam, da se je led nezaupanja do EU začel taliti in da bodo pogovori v četrtek lažje stekli.

Sicer pa je v Koebenhavnu v sredo začelo snežiti. Mesto je predpraznično romantično, a verjetno večini udeležencev konference ne bo ostalo v prijetnem spominu. Organizacija je namreč izredno slaba. Na vhodu je treba stati v zelo dolgih vrstah za vstop, pa čeprav si že registrirani udeleženec. Ker je zmogljivost konferenčnega centra mnogo manjša od števila prijavljenih udeležencev, vsak dan posebej omejijo število ljudi, ki smejo vstopiti v center. Tako se je marsikomu zgodilo, da je ostala želja po sodelovanju na konferenci neuresničena. Kljub pravljičnemu predbožičnemu času. Upam, da bo vsaj tista, vsem udeležencem skupna želja uresničena. Ta pa je, da bi v petek sprejeli ambiciozen globalni sporazum.

Dr. Romana Jordan Cizelj,

slovenska poslanka v EP, članica delegacije EP na konferenci COP15

Dnevniški zapis iz Koebenhavna III.

Četrtek, 17. 12. 2009

Pravijo, da je jutro pametnejše od večera. Prijetno pa je, če je večer bolj vesel in optimističen od jutra. To se nam je zgodilo v Koebenhavnu v četrtek. Po prvih dveh jutranjih sestankih z dansko ministrico in kandidatko za komisarko gospo Hedegaard in švedsko državno sekretarko za okolje je bilo vzdušje dokaj zadržano. Predstavili sta nam načrt za nadaljevanje podnebnih pogajanj. Pripravljen je bil tako, da bi v največji možni meri pridobili zaupanje vseh vpletenih strani. Sestanki naj bi se vrstili skozi cel dan na različnih nivojih v različnih skupinah. In resnično je v četrtek odgovornim uspelo nadaljevati z delom. Še vedno pa je potekala velika bitka glede postopka, vsebinskih pogovorov pa je bilo le malo.

K prijetnejšemu vzdušju je zagotovo pripomogla napoved Hilary Clinton o tem, da države v razvoju potrebujejo 100 milijard dolarjev za ukrepanje proti podnebnim spremembam. A ob številnih pohvalah, ki so jih s tem požele ZDA, moramo vendarle dodati, da je bila EU tista, ki je prva predlagala ukrepe za omejevanje izpustov ter za prilagajanje na podnebne spremembe in ki je tudi podala prvo oceno, kakšna bi morala biti pomoč državam v razvoju.

Nekaj dodatnih ovir so zagotovo preskočili voditelji držav danes na delovni večerji. Manjše delovne skupine pa medtem vztrajno nadaljujejo s pogajanji in pripravljajo predlog besedila, ki naj bi bilo sprejeto v petek. Zanje bo noč s četrtka na petek naporna.

Medtem ko so se pogajalci pogajali, smo člani Evropske ljudske stranke čas izkoristili za skupno večerjo, z namenom, da se nekoliko bolje spoznamo, kar nam bo olajšalo delo v pravkar začetem mandatu.

In še moj razmislek o konferencah COP, po tem, ko sem sodelovala na COP14 v Poznanju in COP15 v Koebenhavnu. Menim, da bi se iz teh težkih in napetih pogajanj lahko marsikaj naučili. Močna lekcija je zagotovo tista o načinu dela konference. Le-ta namreč poteka pred očmi javnosti. Posledica tega je, da se politiki borijo le za kratkoročne interese svoje lastne države in z zavedanjem, da bodo morali biti slej ko prej spet izvoljeni. Zato vodijo njihovi nastopi nujno v konfrontacijo in bitko med posameznimi državami. Takšen način dela pa onemogoča pravočasno in premišljeno pripravo in nato sprejetje sporazuma. Skupno stališče je prej kot »pet pred dvanajsto« sprejeto »pet po dvanajsti«. Poleg tega se je konferenca z množično udeležbo izoblikovala v javno prireditev z demonstracijami, razstavami, prikazom različnih tehnologij, dogodki v organizaciji nevladnih organizacij, pevskimi točkami, nastopi domorodcev, ... Vse to pa je težko uskladiti z zelo resnim strokovnim delom, ki vključuje pogajanja in iskanje konsenza velikega števila zelo različnih držav. Organizatorji bodo morali o tem resno razmisliti in najti pravi organizacijski odgovor na to vprašanje. Še vedno bo namreč morala obstajati možnost, da bodo različne interesne skupine izrazile svoje mnenje, a pogajalci bodo morali imeti bistveno bolj spodbudno okolje za svoje delo. Poleg tega bodo morali biti kolikor je le mogoče razbremenjeni medijskega pritiska. Dobro bi bilo, da bi glavni organizator OZN o tem dobro premislil, da bi bilo prve spremembe možno izvajati že na COP16 v Mehiki. Bodo pa morali imeti organizatorji za tovrstne spremembe dobršno mero poguma.

Svoje pisanje zopet zaključujem ponoči, ko smo že vstopili v petkovo jutro. Danes pričakujemo govor Baraka Obame. Proti koncu dneva pa tudi več natančnih informacij o mednarodnem sporazumu. Voditelji ga bodo predvidoma sprejeli v petek popoldne ali v soboto dopoldne.

Komisar Dimas je na našem srečanju izjavil: »Nikoli si nisem mislil, da bom sanjal CO2. Sedaj pa se mi to dogaja.« Odgovornost svetovnih voditeljev ni majhna. Zaželimo jim, da bi jutri sprejeli dober sporazum in tako sebi in človeštvu v teh prazničnih dneh dokazali, da je upanje in zaupanje še na svetu. To bi bila lepa popotnica za bližajoče se praznike.

Dr. Romana Jordan Cizelj,

slovenska poslanka v EP, članica delegacije EP na konferenci COP15

Dnevniški zapis po končani konferenci v Koebenhavnu

Nedelja, 20. 12. 2009

»Upanje umre zadnje.« Da, verjamem, da je resničen konec šele takrat, ko ni več upanja. S tega stališča Koebenhavnski sporazum le ni polomija, saj nam dovoljuje upati. Je pa mnogo manj od tega, kar bi pregrevajoča se Zemlja ta trenutek potrebovala.

Po treh letih dela strokovnih skupin ter dveh tednih pogajanj se je Koebenhavn v petek prebudil v dan, ko je moralo biti jasneje odločeno, kdo in kako resno se bo lotil znižanja izpustov toplogrednih plinov. Kako polni upanja smo pričakovali govor kitajskega premiera in ameriškega predsednika! Evropski paviljon je bil nabito poln, pred zasloni, ki so neposredno prenašali plenarno zasedanje, ni bilo niti enega praznega prostora. Zasedeni so bili vsi stoli in tudi ves prostor po tleh. Pozorno smo poslušali kitajskega premiera Wen Jiabaa, brazilskega predsednika Luiza Inacia Lula da Silva in ameriškega predsednika Baracka Obamo. Kako zelo smo si želeli, da bi tudi s kitajske in z ameriške strani slišali podobno sporočilo, kot je bilo poslano iz Brazilije: »Naredili smo že veliko, a pripravljeni smo storiti še več!« Po govoru voditeljev dveh držav, ki sta največji svetovni onesnaževalki toplogrednih plinov, je bilo razpoloženje na konferenci turobno. Tipičen odziv je bil: »Ne morem reči, da sem razočaran(-a), saj ZDA in Kitajska že ves čas sporočata, da nista pripravljeni na ambiciozen in zavezujoč dogovor. A želim si več!« Edina novost, ki smo jo slišali od ameriškega predsednika, je bila, da so pripravljeni sprostiti finančna sredstva za države v razvoju že v letih 2010 do 2012. Sledile so ure predvsem bilateralnih pogajanj in po hudih porodnih krčih se je rodil Koebenhavnski sporazum. Novorojenec se bo moral hitro razvijati in že v naslednjem letu precej zrasti. In kakšen je prijokal na svet?

Koebenhavnski sporazum je politični dokument, brez kakršnih koli referenc na pravno zavezujoč dokument. Svetovni voditelji so se uspeli dogovoriti, da je največje še dopustno povečanje globalne temperature 2 0C. Strinjajo se tudi, da je osnova za ukrepanje 4. poročilo IPCC. Ker pa znanstveniki ugotavljajo, da so bile njihove ocene in njihovi modeli zelo konzervativni in so v resnici posledice globalnega segrevanja mnogo večje, bo leta 2015 narejena ocena izvajanja ukrepov ter bo preučena zahteva, da bi bilo najvišje še dopustno zvišanje globalne temperature 1,5 0C. To so si želele predvsem male otoške države.

Svetovni voditelji so se tudi sporazumeli, da bo za izpolnitev cilja potrebno veliko zmanjšanje emisij kolikor je mogoče hitro. Žal ni nobenih številskih zavez, niti glede količine zmanjšanja izpustov niti glede letnice, do kdaj naj bi bili zmanjšani. Razvite države morajo do 31. 1. 2010 pripraviti cilje za zmanjšanje emisij, države v razvoju pa morajo do takrat pripraviti načrt ukrepov za zmanjšanje emisij. Najmanj razvite države in otoške razvijajoče se države lahko uvedejo ukrepe prostovoljno. Za EU in njen razvoj v socialno tržno trajnostno gospodarstvo je izredno pomembno, da so bremena med državami razdeljena tako, da omogočajo pošteno konkurenco in onemogočajo »uhajanje ogljika« (selitev določenih industrijskih sektorjev iz Unije). A sporazum ne vsebuje nobenih določb glede razvoja trga z ogljikom.

So se pa razvite države zavezale, da bodo zagotovile nova in dodatna, zadostna ter vnaprej znana finančna sredstva, ki jih bodo države v razvoju lahko porabile za prilagoditev, pogozdovanje in zmanjšanje sečnje, razvoj in prenos tehnologij ter razvoj zmogljivosti (capacity building). V ta namen bodo v letih 2010-2012 zbrale 30 milijard ameriških dolarjev, nato pa se bo ta številka večala. V letu 2020 bo državam v razvoju namenjenih 100 milijard ameriških dolarjev. Da je bila ta zaveza sprejeta, pa so morale države v razvoju privoliti v transparentnost porabe sredstev. Tako bodo ohranile suverenost in bodo same nadzirale uresničevanje ciljev, vendar bodo morale ZN o tem poročati vsaki dve leti. Omogočen je neke vrste mednarodni nadzor.

Ogromno dela bo moralo biti še opravljenega. V prihodnosti se bo potrebno še pogajati ter pripraviti in izvajati ukrepe za zmanjšanje izpustov in prilagoditev na podnebne spremembe. V Evropski uniji pa bomo morali resno razmisliti o svoji pogajalski taktiki.

Dr. Romana Jordan Cizelj,

slovenska poslanka v EP, članica delegacije EP na konferenci COP15