V ponedeljek, 5. februarja je potekal posvet delovne skupine 2 ("Ekonomska in socialna politika") v okviru politične skupine Evropske ljudske stranke. Na posvetu, ki so se ga udeležili predstavniki iz Belgije, Grčije, Nemčije, Nizozemske, Norveške, Italije in Slovenije so nadaljevali razpravo iz srečanja v novembru 2006.. Govorili so o mobilnosti in prožnosti evropskega trga delovne sile, položaju in zaščiti delavcev v privatnem in javnem sektorju in demografskih učinkih ter zaposljivosti delavcev v različnih starostnih skupinah.
Kot govornika sta tokrat nastopila g. Jose Albino Silva Peneda, poslanec v Evropskem parlamentu (član odbora za zaposlovanje in socialne zadeve) in g. Tito Boeri, profesor na ekonomski univerzi v Bucconi in direktor inštituta Fundacije Rudolfo Debanedetti.
V prvem delu posveta je svoje poglede na trg delovne sile in njegove izzive v prihodnosti predstavil g. Jose Albino Silva Peneda. Na področju prilagajanja trga delovne sile je izpostavil, da mora biti glavni cilj EU ustvarjenje novih delovnih mest, zmanjševanje brezposelnosti, dvigovanje konkurenčnosti evropskega gospodarstva v globalni konkurenci ter intenzivnejša povezava med denarnim in ekonomskim sistemom v Skupnosti. Po njegovem mnenju mora EU izkoristiti inovacijsko-tehnološki potencial - kot glavno perspektivo v tem oziru je omenil ustanovitev Evropskega tehnološkega inštituta, ki EU ponuja dvig odličnosti v enakomerni povezavi vseh treh komponent: izobraževanja, inovacij in raziskav. Svoj nastop je zaključil z mislimi, da večja prožnost trga delovne sile prinaša večjo produktivnost, večjo blaginjo in daljšo delovno dobo zaposlenih. Evropski trg pa potrebuje aktivno socialno politiko, spodbujanje vseživljenjskega učenja in medsebojnega povezovanja znotraj EU.
Drugi govornik, g.Tito Boeri, je izpostavil, da so spremembe nujne, če želi Evropa ostati konkurenčna v globalnem pogledu in v številnih segmentih ohraniti vodilni svetovni položaj. Govornik rešitve vidi v izboljšanju in večji individualizaciji pogodb o zaposlitvi, v postopnem povečevanju zaščite zaposlenega ter v večji fleksibilnosti trga. Na primeru Italije je predstavil postopen model zaščite zaposlenega in sicer v treh korakih: 1. korak: začetno šest-mesečno poskusno obdobje 2. korak: pogodba o zaposlitvi za določen čas treh let 3.. korak: nova pogodba o zaposlitvi s polno zaščito. Ob tem je poudaril, da si obdobja sledijo ne glede na starost potencialnega delojemalca. V svoji predstavitvi se je osredotočil tudi na t.i. "tveganje po izgubi zaposlitve" po mnenju mladih delojemalcev. Na primeru Velike Britanije, Danske in Francije so tveganja največja v starostni skupini okrog 25. in 30. leta ter v po 60. letu starosti.
Udeleženci so v razpravi opozorili predvsem na neenakopraven položaj zaposlenih v javnem in privatnem sektorju. Če v javnem sektorju prevladujejo t.i. pogodbe za nedoločen čas, je v privatnem sektorju ravno nasprotno, kar zvišuje miselnost "tveganja po izgubi zaposlitve" in lahko negativno vpliva na socialni položaj. Iz tega so razpravljavci sledili mnenju profesorja Boerija po postopnem uvajanju zaščite delavcev. Ob tem ne smemo pozabiti še na en pomemben aspekt, na katerega so opozarjali v razpravi - to je dejstvo, da delodajalca veliko več stane, če odpusti starejšega delavca, kar dodatno vzbuja miselnost tveganja po izgubi zaposlitve pri mladih. V razpravi je bila izpostavljena tudi pomembna vloga pri zaposlovanju žensk, predvsem večja fleksibilnost na tem področju glede na individualne potrebe - delo s krajšim delovnim časom. Razpravljavci so bili mnenja, da je potrebno nove oblike oz. reforme trga delovne sile pravilno predstaviti ljudem, da v njih vidijo lastne koristi, zagotoviti pa jim je potrebno tudi ustrezno stopnjo socialne varnosti.
Kot zaključek posveta so člani delovne skupine pripravili Resolucijo o prenovi evropskega trga delovne sile - ustvarjanje več in boljših delovnih mest, v kateri so izpostavili naslednje točke:
1. Boj proti nezaposlenosti. 2. Prožnost trga delovne sile. 3. Investicije v človeški kapital (znanje). 4. Izboljšanje položaja žensk. 5. Pospeševanje prehodov iz ene v drugo zaposlitev. 6. Izboljšanje izobraževanja. 7. Znižanje stroškov za delodajalce. 8. Večja decentralizacija pri sprejemanju odločitev (v politike odločanja naj se vključijo tudi regionalne in lokalna ravni).