Znano dejstvo je, da je varna in zadostna oskrba z energijo strateškega pomena za doseganje gospodarskega in socialnega razvoja držav. Veliko vlogo pri zagotavljanju energetskih virov ima sodelovanje z glavnimi državami dobaviteljicami energentov, nič manj pomembno pa ni gojenje odnosov s sosednjimi in tranzitnimi državami. To velja tudi za EU, ki se zaradi velike uvozne odvisnosti pri zagotavljanju energetskih virov nikakor ne more zanesti le sama nase. Na potrebo po tesnejšem regionalnem sodelovanju z Balkanskimi državami so opozorili udeleženci konference o razvoju energetske skupnosti v jugovzhodni (JV) Evropi, ki je potekala v Bolgariji od 24. do 26. maja 2007.
Na konferenci, ki se je je udeležila tudi dr. Romana Jordan Cizelj, so sodelujoči strokovnjaki, politiki in ostali visoki gostje poudarili velik pomen stabilnosti in zanesljivosti energetskih trgov JV Evrope za EU. Prevladovalo je mnenje, da navkljub leta 2005 podpisani Pogodbi o Energetski skupnosti še vedno obstaja mnogo izzivov, s katerimi se bomo morali spopasti, preden bo energetski sektor JV Evrope dosegel standarde EU. "Poiskati bo treba odgovore na lokalne energetske probleme v regiji, kot so majhna raba obnovljivih virov energije, energetska učinkovitost ter relativno slabo razvita energetska infrastruktura - tako infrastruktura med državami JV Evrope kot tudi povezave za dobavo in tranzit nafte in plina v EU" pravi dr. Jordan Cizljeva. "Poskrbeti je treba tudi, da povečanje povpraševanja po energiji v JV Evropi ne bo vodilo v pretirano povečanje stopnje emisij toplogrednih plinov," dodaja poslanka.
Prvi konkreten korak, ki zagotavlja povečanje investicij v energetsko infrastrukturo v JV Evropi, konkurenčnost gospodarstva ter trajnosten in okolju prijazen razvoj, je bil storjen oktobra 2005 s podpisom Pogodbe o Energetski skupnosti med EU in devetimi državami jugovzhodne Evrope - Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Srbijo, Črno goro, nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, Albanijo, Romunijo, Bolgarijo in UNMIK v imenu Kosova. S tem se je notranji energetski trg EU razširil na celotni Balkanski polotok, kar pomeni, da je v teh državah uveljavljena področna zakonodaja EU, ki ureja energijo, okolje in konkurenco. Namen Pogodbe je pospešiti odpiranje trga, spodbuditi naložbena jamstva in vzpostaviti trden zakonski nadzor nad energetskim sektorjem.
Prva pobuda s strani Evropske komisije o vzpostavitvi integriranega regionalnega trga z električno energijo v JV Evropi in njegova vključitev v notranji trg EU z električno energijo sega sicer v leto 2002, ko je bil podpisan t.i. "Atenski Memorandum". Leto kasneje je bil memorandum razširjen tudi na področje oskrbe s plinom. S podpisom in ratifikacijo Pogodbe o Energetski skupnosti (konec leta 2006) so določbe o skupnem energetskem trgu med EU in JV Evropo postale tudi pravno, ne le politično zavezujoče.