Dr. Romana Jordan, poslanka 2000-2014, arhiv

slovenskoenglish
Domov » Kam Evropska unija, kam Slovenija?

Napovednik

<< avgust 2020 >>
ned pon to sre čet pet sob
      
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
     
rss - novice










Kam Evropska unija, kam Slovenija?

21.06.2005 



Letošnje srecanje Slovenskega panevropskega gibanja, ki je potekalo 18. junija v dvorani Narodnega doma v Celju, je zaznamovala razprava na temo razvojnih izzivov Evropske unije. Na srecanju so med drugim spregovorili predsednik Slovenskega panevropskega gibanja, prof. dr. France Bucar, podžupan mestne obcine Celje, g. Marko Zidanšek, predsednik SAZU, akad. prof. dr. Boštjan Žekš, in evropska poslanka, dr. Romana Jordan Cizelj. Njen govor si lahko preberete spodaj.

"Evropska unija je odgovor na razvojne izzive soglasno našla v Lizbonski strategiji. Dokument je od svoje potrditve leta 2000 zorel in bil pred nekaj meseci znova potrjen v nekoliko obnovljeni obliki, ki bolje odgovarja dejanskim politicno-razvojnim razmeram v Evropi in po svetu. Vsebuje smernice za skupen uspešen evropski odgovor na svetovne globalizacijske procese in ga v tem smislu lahko imenujemo nekakšna "ustava za razvoj". Ker pa je skupna evropska prihodnost mocno odvisna tudi od stopnje politicne skladnosti in sposobnosti skupnega delovanja, bodo naši odgovori na razvojne izzive v veliki meri odvisni od uspešnosti ratifikacijskih postopkov pogodbe o ustavi za Evropo.

 Po zavrnitvi ustavne pogodbe v Franciji in na Nizozemskem se v javnosti vrstijo številna vprašanja povezana s prihodnostjo evropske ideje. Kaj zavrnitvi ustavne pogodbe predstavljata za prihodnost Evropske Unije? Mar predstavljata konec razvoja politicnega povezovanja v smislu kot smo ga poznali do sedaj?

 V nacionalnih državah pomeni ustava zakon nad zakoni, v katerem se odražajo temeljne družbene vrednote, politicna tradicija in strateška politicna usmeritev države. Z drugimi besedami, gre za osnovno politicno samodefinicijo. Podobno je mogoce trditi tudi za evropsko ustavno pogodbo. Že njeno pisanje je odprlo veliko vprašanj o tem, kaj EU sploh je ter v katero smer se razvija. Ratifikacije in referendumi so v tem smislu služili za razmislek o doživljanju s strani politicne elite definirane evropske ideje.

 Pri poskusu razumevanja trenutne situacije in ob ugibanju o tem, kakšen bo prihodnji razvoj Evropske Unije gre upoštevati dejstvo, da se le-ta ni rodila zgolj zaradi vizionarstva in volje politicnih voditeljev. Evropska ideja temelji tudi na procesih, ki so s politiko povezani, a ki so ji v mnogih prvinah tudi superiorni. Tako se je Unija med drugim rodila iz gole potrebe po individualnem in narodnostnem preživetju in torej iz pragmaticnega zagotavljanja varnosti. Nastala je zaradi postindustrijske produkcije. Nastala je zaradi globalizacijskih sprememb. Še bi lahko naštevali. V tem smislu so državljani ob koncu 2. svetovne vojne postali del procesov, ki ne nosijo zgolj evropskega predznaka. Mogoce je trditi, da so postali del univerzalnih procesov, ki odražajo razvoj konceptov uspešnejšega družbenega upravljanja ali civilizacijskih sprememb in razvoj upravljanja produkcijskega družbenega podsistema, ko v ospredju upravljanja niso oblike produkcije (denimo, podjetja), marvec lokacije, kjer produkcija poteka.

 Na ta nacin francosko in nizozemsko zavrnitev ustavne pogodbe ne gre razumeti kot nekaj, kar bi lahko pomenilo eksplicitno grožnjo evropskemu povezovanju, temvec predvsem kot nezaupnico in poraz trenutne politicne elite. Ustavna pogodba simbolizira omenjene univerzalne procese, nacionalne elite, denimo v Franciji in na Nizozemskem, pa niso bile uspešne pri spopadanju z njimi. Tako poraz v Franciji odraža strah pred odpiranjem mej, pred rastoco brezposelnostjo ter odklon do vodenja nacionalne politike. Na drugi strani bi bilo za nizozemski primer mogoce trditi celo ravno nasprotno. Nizozemci se namrec že tradicionalno zavzemajo za vecjo gospodarsko liberalizacijo. Kot pomemben razlog za tamkajšnjo zavrnitev ustave gre omeniti nezadovoljstvo z usmerjanjem evropskih sredstev in birokracijo, kar je nedvomno nezaupnica tudi evropski politicni eliti. Na koncu je potrebno omeniti še kljucen razlog za zavrnitev, ki je bil skupen obema državama. Državljani ustavne pogodbe preprosto niso poznali.

 Agens evropskega povezovanja so procesi, ki primarno niso politicno motivirani. Politicno povezovanje je nujna družbena podpora, zato v tem trenutku ni bojazni, da bi se evropsko povezovanje ustavilo. Potrebno je nekaj casa, da se analizira situacija, da se bolje izrazijo potrebe državljanov in da se na novo definirajo politicni odnosi. V tem smislu sem prepricana, da je za evropsko idejo celo dobro, da EU zajame sapo in da naredi globljo analizo, kaj se je zgodilo in kakšno Evropo danes potrebujemo. Dovolite mi, da omenim osebno opažanje, da so se pred referendumoma dolocene napetosti odražale v dnevnem politicnem delu v Evropskem parlamentu. Za nadnacionalne politicne procese je potrebno imeti trdno podporo, cemur so v naglici po veliki širitvi politicne elite namenile premalo teže.

 S politicnega vidika obstaja v Evropski Uniji konsenz o nujnosti nadaljevanja dveh procesov. Prvi proces je širitev. Ker gre pri širitvi za strateške odlocitve, je seveda pricakovati, da se bo z ozirom na zavrnitev ustavne pogodbe proces nadaljeval nekoliko pocasneje kot do sedaj. Vsak nadaljnji korak na tem podrocju bo moral biti še toliko bolj premišljen. Predpogoj za to so lahko le ustrezna pristopna pogajanja, politicne odlocitve pa bodo morale še naprej temeljiti na jasnih kriterijih. Med drugimi so bistvenega pomena: delovanje pravne države, spoštovanje clovekovih pravic in ustrezna raven gospodarskega razvoja. Enako pomembno merilo oz kriterij je pripravljenost same EU za nadaljnjo širitev. Politicne elite lahko širitev potrdijo le, ce evropske državljanke in državljani le-to podpirajo in v njej ne vidijo lastnih eksistencnih strahov, temvec prednost.

 Drugi temeljni politicni proces Unije je oblikovanje ustrezne zakonodaje. Na ravni Evropske Unije imamo prevec in prezapletene zakone, ki v dolocenih primerih zahtevajo preveliko harmonizacijo. Nujno je potrebno tudi njihovo dejansko uresnicevanje v posameznih državah. Slednje je posebej perece na podrocju uveljavitve notranjega trga, kar ima za posledico vztrajno zmanjševanje gospodarske konkurencnosti.

 Ce v politicnem smislu o skupni evropski prihodnosti, predlagani v ustavni pogodbi, še ni konsenza, so njeni temeljni razvojni vidiki definirani. Leta 2000 so evropski voditelji na vrhu v Lizboni sprejeli temeljne strateške usmeritve, ki so bile poimenovane lizbonska strategija. Ko je govora o njej, ima vecina v mislih enoten dokument, ki se od nastanka ni bistveno spreminjal. Pri tem gre poudariti, da je današnja lizbonska strategija - podobno kot v primeru oblikovanja in sprejemanja ustavne pogodbe - rezultat širšega politicnega procesa, ki se je s sklepi lizbonskega vrha šele pricel. Tako je bolj kot o lizbonski strategiji smiselno govoriti o lizbonskem procesu. Nenazadnje tudi zato, ker gre za reformni proces, ki se bo moral tudi v prihodnosti nenehno prilagajati novim razmeram.

 Na vrhu v Lizboni leta 2000 so evropski voditelji opredelili prioriteti, ki bi morali biti kljucni za razvoj Evropske Unije: uspešen gospodarski razvoj in povecanje socialne kohezije. To je Unija formulirala v svojem strateškem cilju, da "postane najbolj konkurencno, dinamicno ter na znanju temeljece gospodarstvo na svetu, sposobno trajne gospodarske rasti z vec in boljšimi delovnimi mesti in vecjo socialno kohezijo." Na evropskem vrhu v Göteburgu leta 2001 je bila osnovna strategija deležna pomembne vsebinske dopolnitve. Zakljuckom z lizbonskega vrha je bila dodana okoljska dimenzija, saj je bilo zasledovanje trajnostnega razvoja prepoznano kot tretja enakovredna prioriteta. Oblikovani so bili temelji za reformo, ki naj vodi k doseganju treh enakovrednih ciljev: uspešnemu gospodarstvu, socialni blaginji in zašciti okolja.

 Lizbonski cilji so bili glavna tema rednih spomladanskih evropskih vrhov. Z namenom, da se oceni napredek, je bilo leta 2004 pripravljeno vmesno porocilo o izvajanju strategije. Slednjega je pripravila skupina strokovnjakov pod vodstvom Wima Koka. T.i. Kokovo porocilo poudarja, da je bilo na podrocju narejeno premalo in da mora Unija nujno pospešiti izvajanje lizbonskih ciljev. Porocilo zahteva ukrepe predvsem na petih podrocjih:

 - na znanju temeljeca družba: povecevanje evropske privlacnosti za raziskovalce in znanstvenike, spoznanje raziskav in razvoja kot visoke prioritete ter spodbujanje uporabe informacijsko-komunikacijskih tehnologij,

- notranji trg: dokoncno oblikovanje notranjega trga za prost pretok ljudi, dobrin in kapitala ter nujni ukrepi za vzpostavitev enotnega trga za storitve,

- podjetniška klima: zmanjševanje administrativnega bremena, izboljšanje kvalitete zakonodaje, olajševanje hitrega zagona novih podjetij, ustvarjanje podjetjem bolj prijaznega okolja,

- trg delovne sile: hitro izvajanje priporocil Evropske delovne skupine za zaposlovanje, razvijanje strategij za vseživljensko ucenje in aktivno staranje ter podporna partnerstva za rast in zaposlovanje,

- trajnostni okoljski razvoj: razširjanje eko-inovativnosti in prevzemanje vodilne vloge v eko-industriji; zasledovanje politik, ki vodijo do dolgorocnih in trajnostnih izboljšav z ozirom na eko-ucinkovitost.

 Rezultate in priporocila Kokove skupine je potrdil letošnji spomladanski vrh. Dokument ne predstavlja zgolj smernic razvoja za evropske institucije, marvec predlaga razvojne ukrepe za posamezne države, ki jih lahko s pridom izkoristi tudi Slovenija. Naša država se je znašla na tocki, ko bo morala bolje izkoristiti razvojne priložnosti, ki se jih ponujajo v okviru EU. Ko je govora o razvoju, ni srednje poti. Ce se Slovenija ne bo prilagodila nadnacionalnim usmeritvam in globalizacijskim tokovom, bomo predvsem gospodarsko zelo nazadovali. Smo majhna država, ki se ji EU ne bo prilagajala.

 Za Slovenijo je z razvojnega vidika izrednega pomena skrbno ravnanje s cloveškimi viri. Pogosto se poraja obcutek, da se nevarnosti bega možganov premalo zavedamo. Potrebujemo ucinkovit ter odprt izobraževalni sistem, ki je vpet v mednarodno okolje in povezan z gospodarstvom. Kljucen element njunega povezovanja in strateška prioriteta mora postati razvoj raziskovalnega prostora. V vecji meri mora temeljiti na zasledovanju odlicnosti, odprtosti v svet in ustvarjanju uporabne vrednosti. Vzpostavljeni morajo biti mehanizmi, s katerimi bo strokovnjakom, izobražencem in raziskovalcem priznana ustrezna vloga v družbi. Res je, da mora biti za povezovanje in delovanje teh družbenih podsistemov predvidenih vec financnih sredstev, prav tako pomembno pa je upoštevanje mnenj posameznih skupin strokovnjakov pri oblikovanju družbeno pomembnih odlocitev. Poseben poudarek je potrebno nameniti tudi instrumentom, ki v raziskovalno-razvojne procese vkljucujejo mala in srednje velika podjetja.

 Na drugi strani je za povecanje konkurencnost potrebno osredotoceno delovanje na izbranih prioritetnih podrocjih. Naj naštejem bistvene: v Sloveniji je potrebno cim prej uveljaviti nacela evropskega enotnega trga. Prost pretok kapitala, blaga, storitev in ljudi povecuje gospodarsko rast in ustvarja nova delovna mesta. Prizadevanje je potrebno usmeriti na zagotavljanje ustrezne infrastrukture. Pri tem je potrebno dati poudarek podrocjem, ki omogocajo razvoj produktov in storitev z visoko dodano vrednostjo. Posebej izpostavljam podrocje informacijskih in okoljskih tehnologij, energije in transporta. Spodbujati moramo podjetništvo ter mala in srednje velika podjetja. Zmanjšati je potrebno administrativno breme, ki ga le-ta nosijo, zato morajo biti ukrepi državne uprave do teh podjetij bolj prijazni in smotrni. Za razvoj podjetniškega sektorja je v Sloveniji nujno potrebno ustvariti trg tveganega kapitala. Financna sredstva, ki so Sloveniji na voljo v okviru strukturnih in kohezijskih skladov EU, je potrebno posebej skrbno izkoristiti za projekte, s katerimi bomo izpolnjevali cilje lizbonske strategije. Le osredotoceno delovanje na prioritetnih podrocjih lahko Sloveniji zagotavlja dolgorocno konkurencnost in vsestransko blaginjo državljank in državljanov.

 Spoštovani!

Evropska unija in Slovenija sta del svetovnih globalizacijskih procesov. Ce želimo primerno poskrbeti za blaginjo ljudi, moramo ukrepati skupaj ter pogumno spodbuditi dolocene družbene reforme. Ce bo Slovenija sposobna pravocasno in na razlicnih nivojih sprejeti ukrepe za izboljšanje konkurencnosti, bo to zagotovilo ustrezen gospodarski razvoj ter omogocilo ustrezen nivo socialne varnosti državljank in državljanov. Ce se bomo reformam izogibali in se jih bali, bomo v primerjavi s številnimi državami, ne le evropskimi, nazadovali. Srednja pot morda za EU obstaja, za Slovenijo je zagotovo ni." Govorniki na letošnjem srecanju Slovenskega panevropskega gibanja (od leve proti desni): predsednik Slovenskega panevropskega gibanja, prof. dr. France Bucar; dr. Romana Jordan Cizelj; svetovalec predsednika Vlade RS za zunanje zadeve, g. Marko Zidanšek, in predsednik SAZU, akad. prof. dr. Boštjan Čekš.Dr. Romana Jordan Cizelj o razvojnih izzivih Evropske unije. 

deli
« nazaj ↑ na vrh