Dr. Romana Jordan, poslanka 2000-2014, arhiv

slovenskoenglish
Domov » Vabim » Ohranimo Slovenijo ... » Ohranimo Slovenijo, pomagajmo Indiji 2008/2009 » "Sanjajo velike sanje" - Zahvalni govor Tadeje Brankovič Likozar

Napovednik

<< julij 2020 >>
ned pon to sre čet pet sob
   
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
 
rss - novice










"Sanjajo velike sanje" - Zahvalni govor Tadeje Brankovič Likozar


Luč upanja 

Humanitarno društvo Luč upanja je bilo ustanovljeno meseca avgusta 2008. Glavni namen društva je delovanje na dobrodelnem področju širšega značaja, predvsem pa pri podpiranju pridobitve različnih znanj in šolanja deprevilegiranih otrok tretjega sveta. Otroci tretjega sveta nimajo enakih možnosti šolanja, kot mi. Zato se trudimo, da  bi čim večjemu številu deprevilegiranih otrok tretjega sveta omogočili lažji korak na pot boljšega življenja.  S šolanjem in pridobljenim  znanjem bo ta korak otrok veliko lažji, obenem pa  dobijo vsaj kanček  možnosti, da se postavijo  ob bok razvitemu svetu.

Kot že rečeno, je bilo društvo ustanovljeno z namenom pomagati predvsem državam tretjega sveta, veliko vlogo pri ustanovitvi pa je imela prav Mojca Gayen, ki nas je k temu tudi spodbudila. Tudi samo ime društva smo poimenovali po tej šoli, saj Ashar Alo v bengalščni pomeni "luč upanja". Šola trenutno deluje v najetih prostorih, dolgoročni načrt pa je, da bi kupili zemljo, kjer bi sprva postavili začasno konstrukcijo, počasi pa gradili novo stavbo. Trenutno šolo zaradi finančnih in prostorskih omejitev lahko obiskuje samo 41 otrok, ki so razdeljeni v tri razrede. 

Denar, ki ste ga šole nakazale neposredno Društvu, bo tako v celoti namenjen šoli Mojce Gayen Piali Ashar Alo v Indiji. Vedeti moramo, da izraz »šola« v Pialiju pomeni nekaj povsem drugega kot šola, kot jo poznamo pri nas v Sloveniji. Mojčina šola je pravzaprav mali internat: poleg tega, da se otroci tam učijo in ustvarjajo ter zato tam dobijo vse šolske potrebščine, dobijo tudi zajtrk in kosilo, higiensko torbico z milom, šamponom, zobno ščetko in zobno pasto, prav tako jih tedensko obišče zdravnik, da otroke pregleda. Mojca in njen mož Anup za te otroke torej skrbita celostno, trenutno imajo tri učiteljice in kuharico ter pomočnico. Del denarja, ki ste ga zbrali, bo namenjen temu, da bodo še naprej zagotavljali čim bolj kakovostno šolanje in oskrbo teh otrok, s tem denarjem bodo kupili potrebne omare, uniforme in učbenike. Mojca in Anup si hkrati tudi zelo prizadevata, da bi lahko kupila dodatni del zemljišča, ki stane pribl. 10.000 €, tako da ste prav vi, s svojim prispevkom veliko pripomogli, da so v Pialiju nekoliko bliže temu cilju, katerega dosega pa je še vedno odvisna tudi od indijske birokracije, sponzorjev in tudi kančka sreče. S širitvijo šole bi Mojca in Anup šolanje lahko omogočila še več otrokom Pialija, ki zaradi trenutne prostorske stiske vsak dan radovedno ostajajo na drugi strani vrat. V njihovih očeh vidimo ogromno  veselja in zahvale.  Kljub temu, da prihajajo iz tako revnih družin, to ni potolklo njihovega otroškega duha. Sanjajo velike sanje. Radi bi postali zdravniki, inženirji, učiteljice, policisti, …

Vse to prinaša upanje tako nam kot otrokom. Ne smemo pozabiti, da ti otroci brez nas in naše pomoči nimajo nikakršnih  možnosti , da se otresejo revščine, v kateri so se rodili.

Kot predsednica društva sem izredno vesela vašega truda, časa in solidarnosti, ki ste jih vložili v sodelovanje v naši akciji. Zanj se vam zahvaljujem in lahko zagotovim, da bo pomembno spremenil življenje teh otrok. Skupaj smo z lepo gesto zelo veliko dobrega in  lepega naredili otrokom, ki to najbolj potrebujejo. V njihovih očeh in na njihovih obrazih  vidimo  hvaležnost.  Vse nas pa hrani in bogati dejstvo, da smo jim skupaj  prižgali luč upanja  v lepšo prihodnost.

Hvala!

Tadeja Brankovič Likozar,
predsednica društva Luč upanja








deli
« nazaj ↑ na vrh