Kljub temu, da je življenje ljudi usodno povezano z vodo in da brez nje ne zdržimo dlje kot nekaj dni, pa redni preskrbi s pitno vodo doslej v Sloveniji nismo sorazmerno posvečali tudi naših naporov. Morda zato, ker večina prebivalstva z redno oskrbo z vodo nima težav in ker so se problemi z zadostnimi količinami in neoporečnostjo pojavili šele v zadnjih letih. Zanimivo, da o človekovih pravicah, kot sta npr. svoboda in mir, ogromno razpravljamo in se zanju zavzemamo. Kaj pa pravica dostopa do neoporečne pitne vode? Mar ni predpogoj za to, da lahko uresničujemo vse druge pravice? In uresničevanje te pravice v Sloveniji in Evropski uniji (EU) ni tako samo po sebi umevno kot uresničevanje drugih osnovnih človekovih pravic.

Dostop do neoporečne pitne vode ni le problem tretjih držav, nerazvitih predelov in revnih slojev prebivalstva. Je realen problem, s katerim se bomo vedno bolj soočale tudi razvite družbe. Stopnjuje se zaradi številnih razlogov, med njimi so najpogostejši večanje prebivalstva, urbanizacija, sekanje gozdov ter netrajnostni razvoj. Sem ne sodi le industrija, temveč tudi kmetijstvo z vse bolj agresivnimi škropivi, strupi, s prekomernim gnojenjem. Svoje pa bodo, po napovedih, dodale še podnebne spremembe z vse pogostejšimi škodljivimi vremenskimi pojavi, med katere spadajo dolgotrajne suše. Ponekod so te vremenske spremembe opazne že sedaj.

Tudi države, ki trenutno še imajo bogate zaloge vode, ne morejo zanemariti globalnih sprememb in se morajo resno posvetiti temu, kako dobro stanje tudi ohraniti. V Sloveniji imamo bogate zaloge vode, po količini vode na prebivalca smo med prvimi dvajsetimi državami na svetu. A kljub temu vsem državljankam in državljanom dostop do pitne vode ni sistemsko omogočen. Še vedno je več kot 7000 prebivalcev brez preskrbe vode v hiši, okoli 30.000 prebivalcev pa v gospodinjstvih uporablja kapnico. Poleg tega pa so se pokazale pomanjkljivosti v obstoječem komunalnem sistemu preskrbe z vodo. Nekajmesečna dolgotrajna suša je namreč dodobra osušila vodna zajetja, ki v takih razmerah lahko začnejo pridobivati lastnosti stoječih vod. Rezultati nedavnih raziskav, o katerih smo lahko brali v dnevnih časopisih, kažejo prav na to dejstvo. V vodi so strokovnjaki našli alge, ciste in gliste.

Samo slutimo lahko razsežnosti obolenj in tudi gospodarske škode, ki bi jo doživeli kot družba, če ne bomo sposobni do neoporečnosti očistiti naših vodnih zajetij in takšne vode dostaviti v slovenske domove. Nikakor pa to ni le vprašanje zdravja ljudi, gre tudi za zdravje številnih gospodarskih panog. Si lahko zamislite cvetoč razvoj turizma v deželi na sončni strani Alp, kjer si turisti niti zob ne bi upali umiti z vodo iz pipe? Si lahko predstavljate, kaj bi se zgodilo v kateri od živalskih farm, če bi se živali okužile z onesnaženo vodo? S kakšnimi ukrepi in s kako velikimi obratovalnimi stroški bi se morali spopadati v obratih za predelavo hrane, pa v farmacevtski in kozmetični industriji, v obratih za proizvodnjo pijač? Četudi imajo svoja vodna zajetja, je kakovost vode v njih odvisna od številnih dejavnikov, ki določajo kakovost podzemnih voda in medsebojne vplive.

Ob vsesplošnem pomanjkanju finančnih sredstev in nujnem varčevanju je postavitev prednostnih nalog nujno potrebna. Oskrba prebivalstva z zdravo pitno vodo zagotovo sodi mednje. Bolje bomo morali poznati možen vpliv podnebnih sprememb na zaloge vode ter pripraviti ukrepe za premagovanje s tem povezanih težav. Zgleda, da je tudi znanje o zmogljivostih našega ekosistema zelo omejeno in pomanjkljivo. Več bomo morali vedeti o še dopustnih mejah onesnaževanja ter o medsebojnih povezavah dogajanj v naravi in o širjenju onesnaženja. Dosedanje težave pa tudi nakazujejo, da bomo morali okrepiti sistem za nadzor pitne vode in število čistilnih naprav.

Ker smo v EU narodi združeni zaradi miru in učinkovitejšega zagotavljanja boljše kakovosti bivanja, mora tovrstne prednostne naloge odražati tudi evropski proračun. Sedaj ga oblikujemo za sedemletno obdobje, od 2014 do 2020. V Evropskem parlamentu je zelo močna podpora ideji, da bi moralo biti najmanj 20 % sredstev porabljenih za omejevanje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. V slednjo kategorijo spadajo tudi vode. Podnebne spremembe bodo horizontalno vtkane v številne politike, ne le v okoljski program LIFE. Primerno vprašanje je, kako bo to priložnost izkoristila Slovenija na dveh finančno najobsežnejših področjih, to sta kmetijstvo in kohezijska politika.

A naj se vrnem k mednarodni komponenti. V današnjem svetu, ko je pristanek človeka na Luni že zgodovina in ko ambicije človeštva segajo globoko v vesolje, življenje pa si lajšamo s številnimi visokotehnološkimi rešitvami, še vedno več kot osemsto milijonov ljudi uporablja oporečno pitno vodo, zaradi nedostopnosti do zdrave pitne vode in slabih higienskih razmer pa umre dva milijona in pol otrok vsako leto! To je dejstvo, s katerim se ne smemo sprijazniti in ki ga skušajo sistematično zmanjšati in ne nazadnje odpraviti tudi v Združenih narodih. Sredi marca  (12.─17. 3.) je v Marseillu potekal šesti svetovni forum o vodi, ki redno poteka vsako tretje leto. Namen sodelujočih je bil predvsem izmenjati dobre prakse na tem področju in jih prenesti v lokalna okolja. Prav to, poznavanje realnosti lokalnega okolja ter prenos pravih rešitev vanj, pa je pri vodni problematiki bistveno. Vsi si želimo, da bi bil svet v prihodnosti pravičnejši, mirnejši in svobodnejši. To pa brez stalnega dostopa ljudi do zadostnih količin pitne vode ni mogoče. Svetopisemski nauk uči, naj ljudem ne dajemo rib, temveč jih naučimo ribe loviti. Če to velja za hrano, velja še toliko bolj za vodo.